Alenka Jovanovski Taji Kramberger, drugič

O umetnosti nasploh

Če pri preiskovanju močvirja naletimo, kot se to pogosto dogaja, na kos obdelanega lesa, ne rečemo, da gre za produkt narave, ampak umetnosti. Vzrok, ki ga je proizvedel, si je zamislil neki smoter, ki mu ta produkt dolguje svojo formo.

(Kant, Kritika razsodnega uma)

Dragi heidelberški sprehajalec,

motiš se, naiven si,

kljub svojemu razumu.

Če se razsodni um

izpostavi kritiki,

tako kot to počnemo tukaj,

dobimo vladavino nerazsodstva.

Če pri preiskovanju

skupnega močvirja

naletimo na kos obdelanega

lesa, to ni umetnost,

ampak tisto, kar je

od nje po čudežu ostalo

kljub izvajanju narave.

Tiste, ki že tisočletja

preži na dnu močvirja,

tiste, ki izdela plašč iz

skladov mrhovine

in razje (ker drugega

ne zna: sol in kislina

sta njena vzroka,

pozaba njen

nedotaknjeni smoter)

celo najlepše

ikonostase.

II

Po kosu lepo obdelanega

lesa jih bodo sodili.

Umetnike močvirskega smotra.

Izbira gledišča

je stvar razsodnega uma,

je stvar nepoljubnih razmerij

med morilci in žrtvami.

Življenja, čeprav so razsekana

in spremenjena v kos

lepo obdelanega lesa,

so sporočilo o nečem, kar

je živo.

Na drugi strani pa je ono,

kar nevedno, gotovo ne

v imenu narave,

raz-dela človeška narava.

***

Važno je, ne popustiti

Kaspersky me ne ščiti več. In niti

socialna služba in niti redna plača.

K sreči smo zdravi, in, kot je rekla tista

brezposelna Američanka z brezposelnim

možem in dvema otrokoma, molimo, da ne

pride do zloma noge, roke ali pa srca.

Potem je tu vprašanje o času.

Včasih sem mislila, da živim v 21. stoletju,

ampak ne, čas je že vseskozi tekel dvo- ali večtirno,

nekaterim se knjige stekajo prek Amazona v

računalnik, drugi si ne moremo izposoditi knjig,

ki jih natisnejo v domači državi (hočejo

napačne knjige bodisi živijo v napačnih krajih –

in kje je potem dom?), tretji nimajo kompjuterjev,

knjig, imajo pa veliko smeti. Morda je to edina razlika

s srednjim vekom. Ampak kri in izločki so bili takrat

dani na odprto, na odrto sem hotela zapisati,

pa me je sistem ujel v past. To je napravil tako,

da je silikon zarinil v zlomljeno mesto in ga

fino zatesnil, da ne pušča. Molimo, da ne pride do

zloma, ker potem bo vik in krik in škrtanje z

zobmi. (Z zobatimi kolesi, sem hotela zapisati,

pa je tokrat nekaj izbrisalo namen.)

Vse to je seveda mogoče odmisliti,

če se na pomladni dan sprehajaš sredi

gmajne, slive cvetijo, češnje cvetijo, modrina

cveti in celo herpes na mojih ustnicah je tako pijan

pomladi, da cveti. Vilijem IX. Akvitanski

je opazil, da glog cveti zelo belo, nežno,

cvetke kot dragulje ima,

a to mu uspeva, ker ima trne. (Trdne,

sem hotela zapisati, pa me je sistem ujel v

past.) Trni so manj poetični in jih ni spustil v pesem.

Hodimo torej po gmajni in se pogovarjamo,

naš korak je sprehodni (prehodni sem hotela zapisati,

viš, v tretje gre rado).

Ampak to je bilo danes. Včeraj, če že govorimo o

vremenu – pa megla, dež in mraz. Črne sile,

zbrane nad Ljubljano. Postreformacija,

čas, ko se sveti s požiganjem knjig in delanjem smeti.

Usa e getta – Darji sem razložila, da so to ljudje, ki jih na

univerzi uporabijo, in ko se jim izprazni minica

jih vržejo. Univerzitetni kanonfuter.

Ko sem vozila domov (kam že?), se je v papirmaše

spremenila reklama s popustom za nakupe,

brisalci so jo zbrisali.

Udrihali so levo-desno, dokler niso od nje

ostale mrvice – in očiščen vetrobran. Postformacija.

Viš, viš – obetaven obrat. Usare le gettature.

Hočem reči, kar šteje, je – ne popustiti.

***

Že spet sem tu. Kot mah na kraških skrilovcih:

odstraniš ga, pa spet požene. Poskrbi, da

koga zmrazi po hrbtu. To je seveda metafora

za dolbljenje strukture. Treba se bo učiti od narave:

žlebiči, mahovci, plevelnjaki in ostale gverilske rastline

lomijo zobata kolesa, kombajne, pravi Iztok.

Samo vrtni palčki so nedotakljivi. Dovolj je prebirati ali poslušati

poročila, da to opaziš. Vrni palček rules. Pokrit z rdečo čepico,

oblečen v modro suknjico, z belo bradico varuje

svoj vrt. Pred čarovnico. (Sneguljčica ve, kako je biti

z vrtnim palčkom.) V vrtu varuje zastrupljena

drevesa, drevesa z bulami in grčami. Nekdo je delal

poskuse. Kot na velikonočnih zajčkih, tistih belih in nedolžnih,

ki skakljajo – ali pa tudi ne skakljajo več, ker so jih vmes

izdolbli in prelili s čokolado.

Dovolj je brati poročila. Recimo tista o nafti in bencinu.

Cene vrtnih palčkov rastejo v nebo, in če bo šlo tako naprej,

bo treba na vrtu gojiti nafto. Spomladi jo redno zalivaš,

potem okopavaš in jeseni rodi naftalin. Obstajajo recepti

iz naftalina: kremna juha iz naftalina, naftalin s smetano

iz pečice, naftalinski karpačo (posoljen, z limoninim

sokom nakapan in zaužit surov), posebej okusna

je solata, z naftalinom zabeljena, od katere smo Štajerci

tako veliki in močni ljudje, da se nas preostali Slovenci

bojijo. Naftalin je zdrava hrana, poceni in zelo koristen.

Če si dovolj priden, ti po žilah začne teči nafta namesto krvi

in to je način, kako lahko voziš avto brez omejitev:

zarežeš v žilo, priklopiš na cevko in prečrpaš v rezervoar.

Vrtni palček te varuje. Vrtni palček te varuje.

Le mirno spi, Sneguljčica.

Ampak jaz nimam časa za te pravljice.

Treba bo že enkrat obdelati vrt,

narediti zemljo, kamne, skale,

da bodo rahli, zračni.

***

To sem si obljubila že včeraj, pa ni delovalo.

Lenoba me daje. Treba bi bilo prevajati

(tempo, tempo, kličejo stražarji) jaz pa:

nula, niente, nothing.