Alenka Jovanovski Taji Kramberger, Osnutek pisma
Draga Taja,
brala sem, berem tvojo knjigo. Pišeš z roba klifa, to pomeni, da gledaš v globino, da so te pognali na rob, da čutiš vse, kar je spodaj kot tudi, da je edino, kar te na tem robu drži, tisti lucidni občutek, tisti skoraj živalski občutek in želja po življenju. Ko v eni sekundi predvidiš nadaljnji potek dogodkov in hkrati še vidiš, kaj se dogaja v pokrajini okoli in pod tabo. Videti vse dogodke naenkrat in pod masko dogodkov, to je radarski vid.
Tvojo knjigo berem in vidim, da govoriš vselej kot „jaz“, kot „telo-jaz“. Govoriti z lastnim glasom, še več, govoriti z lastnim telesom, je oblika odpora in samoohranitve. Ali gre za tisto sovražno samoohranitev, za samoohranjanje položajev, statusov in podobnega? Takšno „samoohranitev“ pridigajo magi in imaginatorji industrijskih klavnic. V nekem pogovoru z Barbaro Korun, ko sva govorili tudi o tvoji poeziji, se mi zdi, da se mi je odkrilo naslednje: umorjeni vseh časov ne morejo govoriti; mrtvi v preteklosti so govorili z glasom gospodarja-morilca, mrtvi v sedanjosti govorijo z nikogaršnjim glasom, ker nihče in nič je njihov morilec. Zato je uporaba svojega glasu, glasu-telesa, edina možna izbira, edin možni upor. Seveda da je to govor z roba, a kot zapišeš v pesmi Tenis, je „volja po kondiciji nespremenjena“ in je „lepota ponesrečenih zamahov“ lepa „ne estetsko, ampak človeško“. Mislim, da s tem natančno lociraš koordinate svoje pesmi in jo zaščitiš pred zameglitvami in izkrivljenjem. Namreč, izkrivljenja v tej deželi (ali nasploh v zgodovini) so se dogajala pod praporom nečloveške, estetske lepote. Lepote senčnikov iz ustrojenih človeških kož, ki so jih dale izdelati gospe generalice v nemških kanclagerjih. Zaradi tega pogumno pomakneš na rob klifa tudi samo pesem. V iskanju človeške lepote. V poskusu ohranjanja „glave“, ne pa žogic in verzov.
Tvoje pesmi pa seveda berem, že leta, skozi komentarje tistih, ki govorijo o tvojih pesmih. In komentarji, skoraj obča mesta (!), morda niti ne nujno predana skozi govorice (tako močna je infiltracija „občega mnenja“, da mnenja ni niti več potrebno infiltrirati, dovolj je imeti sistem), imajo dve skupni točki. Verjetno ju dobro poznaš. Tukaj ju omenjam, ker menim, da je tudi o tem potrebno spregovoriti. Zbirka Opus Quinque dierum naj bi bila preveč intelektualistična. (Pa je bila, žal!, nekakšen pesniški pred-uvid v to, kar se ti je človeško dogajalo kasneje, in o čemer pišeš v Z roba klifa.) Na splošno naj bi bile tvoje pesmi preveč sovražne, in agresivnost nima mesta v angažmaju oziroma v politični pesmi. Ne bom navajala virov teh interpretacij, vzemimo jih takšne, kot so.
Kaj je politična pesem, kaj je angažirana pesem? Je to ob-sodba storilcev? (Seveda, to mora biti, če so storilci zmeraj v polsenci in prikriti, delujejo iz zasede, ustvarjajo in perpetuirajo polje laži.) To ob-sodbo berem v funkciji ohranjanja ali celo ustvarjanja živosti, vitalnosti neke človeške skupnosti. In to skupnost tvoje pesmi obravnavajo kot skupnost tistih, ki so v centru, tistih na margini in onih, ki so izgnani ali socialno umorjeni, pozabljeni. Na ta način je pesem kot ob-sodbo razumel že Kocbek, to je prva zahteva etične pesmi: imenovati situacije in pojave s pravim imenom, odtrgati zaščitno in slepilno plast umetnih besed.
Toda zakaj to početi? Mislim, da tvoje pesmi nočejo znova vzpostavljati zameglitve in zabrisovanja, ki pod krinko sočutja ustvarjajo idealne pogoje za to, da se mehanizem vsakič, ko mu v usta prileti nekdo živ, nezmotljivo sproži.
Toda – ali ni v pesmi, kot je (A)socialno podjetništvo kljub temu uporabljen žaljivi govor do ljudi, ali tam ljudje niso prikazani z živalskimi metaforami? To je res, vendar je hkrati prikazan potencialni pozitivni razvoj teh „živali“. Gosenica bi se lahko razvila v metulja, kavka bi lahko pripravila za večerjo črva, ki ni sodelavec. Torej samo uporabljaš logiko ali besedne obrazce, ki jih najdeš v prostoru, in jih obrneš, torej jih že v načinu uporabe jezika deaktiviraš, obrneš v nasprotno smer. Vsaj tako berem sama.
In še nekaj: če gre v teh pesmih v prvi vrsti za človeškost kot estetskost, si zadnje vprašanje zadajam čisto na človeški ravni. Če globoko vame prodre strupeni trn in ga izdrem, potem je mesto vboda okuženo, boleče. Kako ozdraviti to mesto in kako preprečiti, da iz tega mesta ne bi pognal nadomestni, klonirani trn? Odgovora na to vprašanje ne vem. Verjetno ni enoznačnega odgovora. Kar vem, pa je: vprašanje kondicije in poskusov. Treba je vztrajat pri nabijanju žogice.
In ja: to, to je resničen dosežek. Pesniški in človeški. To drugo še bolj.