Barbara Korun Lidiji Dimkovski

Slovenska poezija v prevodu ali »Ta pa ni iz naše vasi!«?

Lidija Dimkovska je slovenska pesnica. Vsaj upam, da se (še) ima (tudi) za slovensko pesnico. Bi Slovenci lahko bili na to ponosni.

Lidija Dimkovska se je rodila v Makedoniji, vendar je večino svojega »odraslega« življenja preživela v Sloveniji, natančneje v Ljubljani, na Rudniku. Pesmi pa piše samo v makedonščini. Zato nekateri mislijo, da ni upravičena do tega naziva. Njihov argument je, da se s tem nazivom pridobi določene pravice. Ne bi jih dali tistim, ki ne pišejo v slovenščini, saj da za druge jezike skrbijo še druge države, za slovenskega pa samo slovenska. (To ni čisto res: slovenščino ne nazadnje podpirajo tudi tuje univerze, tiste, ki vzdržujejo predmet slovenski jezik in književnost. Uporabo slovenščine podpira oz. omogoča tudi EU). Vsa ta skrb nam pa seveda ne pomaga, če sami ne skrbimo za svoj jezik. Predvsem pa nam ne pomaga še tako lepa »slovenština«, če nimamo kaj povedati.

Malo sem že naveličana tega, da se »slovenskost« enači (samo) z jezikom. Da je potrebno (nekaterim, drugim ne) za rodove nazaj dokazovati, da so »naši« (stara blut-und-boden ideologija, zelo pogosta pri nas tudi v mikro razmerjih: ta ni iz naše vasi oz. ona je rojena že tu, ampak njen oče je iz sosednje vasi). Malce modernejši koncept državljanstva in državljanskih pravic bi nam prišel prav: še se spomnim, da so pred kakim letom nekateri zelo ugovarjali spremembi člena DSP, ki govori o tem, kdo vse lahko postane član tega nadvse spoštovanega in priviligiranega društva. Jaz sem bila tam in sem glasovala za spremembo. Zakaj? Ker naj za vstop v tako društvo odloča kvaliteta, ne jezik, v katerem pišeš. Ker naj bi bili kot državljani med sabo izenačeni glede pravic. In ne nazadnje, ker ima društvo tudi še komisijo, ki odloča o tem. In Lidija je izredno dobra pesnica, od dobrih pesnic pa se da kaj naučiti. Seveda odlično govori slovensko, tudi piše, in veliko prevaja iz nje. Izbira jezika za poezijo pa je zelo intimna odločitev, ki ima globoke korenine v nezavednem in ki jo je potrebno spoštovati in se vanjo ne mešati z uradniškega stališča, s paragrafi. Paragrafi naj bojo taki, da omogočajo dihanje. Vsem, ki (še) dihajo. (Zdaj je Lidija Dimkovska (pa tudi npr. Stanka Repar) lahko članica DSP, ne more pa še kandidirati za vse pravice, npr. za povračilo potnine.)

Pesmi Lidije Dimkovske so prepoznavno »slovenske« – v njih prepoznam okolje, v katerem tudi sama živim, ceste, ulice, trgovine, ljudi … Res, da je njen pogled drugačen od mojega, njen temperament, njena mentaliteta – a ravno to me zanima! Kaj mi ima »drugega« povedati o meni sami (o mojem, našem skupnem okolju, družbi).

Podobno zadrego, čutim, imajo naši literarni strokovnjaki tudi z npr. Zofko Kveder. Do nedavnega, dokler se ji ni posvetila dr. Poniž Mihurko, je nismo hoteli priznati niti za svojo (»Saj ni pisala samo v slovenščini!«). Tako imenitno avtorico in izjemno pogumno žensko smo kar »prepustili« Hrvatom.

Zelo me skrbi, ker trenutno Lidija ni mogla podaljšati statusa kot slovenska pesnica. Tudi Nataša Velikonja ne. Obe sta lahko samo prevajalki. Tako o tem meni naš državni organ oz. njegova strokovna komisija. To pomeni – zanju bo težje preživeti. Vem, obe sta že vsega (hudega) vajeni. Pa vseeno. To je slab, zelo slab znak.

Kljub vsemu – pesnice obstajamo ne glede na organe in komisije, take ali drugačne. Ne glede na strokovna mnenja, učbenike, nagrade, izbore, diplomatske časti in nazive … Tu smo, da upravičimo zaupanje ljudi, kot je zapisala June Jordan, ameriška pesnica, da pišemo o njih/nas/sebi tako, da se pokaže resnica. Ne bodo nas utišali.