Barbara Korun Maji Vidmar

Paraboličnost zaljubljenosti

Svoje poročilo o branju bi rada uvedla z zgodbo iz Platonovega Simpozija: gre za zgodbo o štirinožnem in štiriročnem »prvotnem človeku«, ki je bil »cel« in so ga bogovi zaradi njegove samopašnosti kaznovali s tem, da so ga razdelili na pol in vsako polovico tako obsodili hrepenenje in iskanje manjkajoče polovice. Ljubezen pa je ravno tista sila, ki poganja takšno nerazumno dejavnost.

Kako se zaljubiš je sedma pesniška knjiga avtorice, ki je prekoračila svoje petdeseto leto. Torej smemo biti radovedne, kako se zaljubiš pri petdesetih. V knjigi je 54 pesmi v treh razdelkih – prvi nosi naslov Kako se zaljubiš in šteje 18 pesmi, drugi je naslovljen Basni in anekdote in šteje 20 pesmi, tretji pa preprosto Belo in šteje 16 pesmi. Pesmi prvega dela so na prvi pogled pesniški odgovori na vprašanja, kako se lahko zaljubiš oz. ko se zaljubiš v nekoga ali nekaj. Pesmi, ki se začnejo s »kako se lahko zaljubiš v …«, in torej izražajo veliko stopnjo presenečenja, so: kako se lahko zaljubiš v svojo hčerko, sina, v moškega, ki te ljubi, v svojo smrt, v človeka(5); pesmi, ki govorijo, o tem, kaj se zgodi, ko se zaljubiš, so pesmi o zaljubljenosti v sestro, brata, v svojo preteklost, v svojo mamo, v svojega očeta, v svojega psa, v žensko, ki sodi, da sta njen in tvoj delež krivična, v svoje napake in v svoje potovanje (9). Pesmi, ki se začnejo drugače, so le redke npr. Rodila sem se (o rojstvu), Zaljubljena v svojo prihodnost, Če bi se zaljubila vase, Zaljubljena v svojo zaljubljenost (4), se torej najbolj tičejo »notranje osebe«, psihe.

Pri vseh teh pesmih imam občutek, da gre za prilike oz. za parabole. Da govorijo pravzaprav o nečem povsem drugem kot o zaljubljenosti v konkretne družinske člane in ljudi, da govorijo bolj o iskanju svoje lastne (izgubljene?) osebnosti, torej ljubljene polovice, ki leži že od rojstva skrita v osebi (psihi?) sami, treba jo je le odkriti. Zato si ne morem kaj, da ne bi ta cikel brala kot nekakšna poročila o odkrivanju izgubljenih ali izrinjenih delov psihe oz. o celjenju ali zdravljenju cele osebnosti, zelo blizu nekakšni pesniški (avto)terapiji. Na to me napeljuje prav oblika prilike oz. parabole (take, kot je npr. svetopisemska parabola o izgubljenem sinu). Kaj je torej parabola? Najprej zgodba, povedana v povsem preprostem, običajnem jeziku, ki naj bi bila le ilustracija določenega nauka, ideje oz. poante, ki pa ni izrečena, torej moramo šele ugibati, kaj naj bi zgodba pomenila, na kaj se zares nanaša oz. česa ilustracija je, čeprav jasno čutimo njen nauk. Ta malce paradoksni moment je s pridom izrabila tudi pesnica. Čeprav v prvem delu zbirke ne zasledim nobene »klasične« metafore, imam kot bralka ves čas občutek, da ne govori o »realni« hčerki, sinu, sestri itd., temveč da gre po eni strani za celjenje odnosa z njimi, po drugi strani pa za odkrivanje teh sorodnikov in sorodstvenih odnosov znotraj sebe. Ti dve stanji se seveda med seboj ne izključujeta, je pa zanimivo, kako pesnica s tem »pozunanji« notranje in »ponotranji« zunanje. V vsakem primeru pa gre tudi za medosebne relacije, odnose, ki pa so vodeni, odkriti, zagledani z močne centralne točke psihe, psihičnega središča, kamor nas kot bralke postavi avtorica z izbiro govorne perspektive. Ta centripentalna sila jaza je zelo močna, kljub vsem različnim odnosom in ljudem in stvarem, ki v pesmi vstopajo, jezik izraža močno, trdno, celo racionalno voljo po urejanju kozmosa iz kaosa, skratka, po ustvarjanju, oblikovanju (pesniškega) sveta.

Gre za nekakšna poročila o »individuaciji« oz. realizaciji osebnost, če si izraz izposodim od Junga. K tej misli me napeljujejo tudi teme, ki se odprejo v nekaterih pesmih: rojstvo, smrt, prihodnost, preteklost, jaz in refleksija zaljubljenosti same (za katero, mimogrede, pesnica trdi: Zaljubljena / v svojo zaljubljenost, / nisi resnična). Posebej zanimiva je zadnja pesem Ko prerasteš potovalno slabost in se končno zaljubiš v svoje potovanje, ki bi jo rada v celoti prebrala in ob njej razložila, kako poteka to »vzporedno fabuliranje« oz. »simbolno branje«. To, kar bi rada pred tem le še poudarila, pa je, da gre torej za táko rabo jezika, kjer ne iščemo oz. beremo »prenesenega pomena« le na ravni sintagem, torej besednih zvez (kot so metafore), temveč na ravni celega besedila oz. zgodbe. In za zgodbe prav gotovo gre, čeprav so nekatere po eni strani blizu pravljični sliki (npr. kasnejša Hiška), po drugi pa poetičnim, vizualnim podobam (Sestra).

Podoben pesniški postopek se nadaljuje tudi v naslednjem ciklu, v Basnih in anekdotah (tudi ti dve besedi morda potrjujeta branje prvega cikla kot cikla parabol oz. prilik). Basni se prav gotovo nanašajo na pesmi, ki imajo žival v naslovih, npr. Mačka, Pajek, Pes, Žival, Sinička, Zajček, Veverici, Koza, Pikapolonice … Na anekdote (kot najkrajše zgodbe) pa se najbrž navezujejo naslovi kot Kako sem se zaljubila, Strah, Spomin, Hiška, Ali te ljubim? Zate, Koruza, Razočaranje I in II, Odvzemanje besed in Srce. Seveda je tudi tu naslov (kot sploh naslovi pri Vidmarjevi) zavajajoč – ne gre ne za basni in ne za anekdote, med pesmimi ne obstajajo takšne zvrstne razlike in tudi uporaba pesniških postopkov (paraboliranje) je podobna.

Tudi pesmi drugega razdelka govorijo o zaljubljenosti, vendar spet ne vse in ne izključno. Tako kot se v prvem delu pod pojmom »zaljubljenost« pojavijo vsa eksistencialna stanja (rojstvo, smrt, preteklost, prihodnost, življenje kot potovanje), psihološka (jaz, zaljubljenost), terapevtska (življenje kot potovanje) in družinska razmerja, se v drugem razdelku bolj eksplicitno razbira zgodba o zaljubljenosti »v zrelih letih« (dodajam jaz), kjer je bolj eksplicitno prisoten tudi strah. Problem s čustveno navezanostjo je v tem, da človeka, v katerega projiciraš, nujno potrebuješ in si od njega odvisen glede realizacije svoje projekcije oz. svojih potreb; radi bi (vsaj večina), da bi se ta človek obnašal tako, kot si želimo sami; in v njegovem/njenem izpolnjevanju teh naših pričakovanj vidimo dokaze »ljubezni« oz. ljubljenosti. Ko se na človeka navežemo, postanemo od njega odvisni in nas je strah, kaj bo napravil z nami, z našim »srcem«. Te pesmi govorijo o zaupanju, brez katerega ni ljubezni, in hkrati o strahu, ki je druga plat zaupanja.

Pesmi iz prve skupine poznam že kar dolgo. Najlepše so mi tiste, eksistencialne, lepota se me tudi tu dotakne, predvsem v pesmi Veverici, predvsem pa nadvse domiselni paradoksi, presenetljivi zasuki (npr. bela luna, očitna luknja v noč za tukajšnje oko) in sunki znotraj pesmi (Pes, Veverica); nekatere pesmi so čisto brundanje, pravljica o hiški je gotovo taka, pa tudi tista o srcu. Malo me tudi špikajo, ampak samo tako, kot se, ko si zelo srečna, uščipneš v dlan, da bi se prepričala, da ne sanjaš.

Najbolj pa se me je dotaknil tretji del, Belo. Tu berem pesem, ki mi je morda kar najbolj všeč od vseh: Reka I. Ostanem kar brez besed. V bršljanu prav nič ne zaostaja. Potem so tu še Belo, Vrzel, Po črti, tudi Preobrazba I in II, Sreča itd. Zelo lepe, morebiti najlepše, najmočnejše pesmi iz več kot tridesetletnega pesniškega staža osupljive pesnice.

Skratka, če povzamem: v tej zbirki prepoznam močno kreativna moč, racionalno voljo preoblikovati in tako skoraj obvladati (zavezati, poviti) eksistencialno rano; ta volja je močna, suha, to pomeni brez poze, poštena (v svojem svetu) in noče uporabljati (an)estetiziranih bližnjic oz. se izmikati težkemu in bolečemu spoznanju. A to spoznanje, spremljano z močnimi čustvi, je tudi polno humorja, zasukov in nežnosti (npr. pesem Pikapolonica), skoraj blizu otroškim pesmim, kar me spomni na pesmi Vide Mokrin Pauer. Gre najbrž za Vidmarjino najbolj svetlo, žarečo knjigo. Naj dodam samo še to, da je zame prav v tem tretjem delu zaljubljenost najbolj na delu.