Iztok Osojnik o Bull-roarerju Radharani Pernarčič
TODA OPREDELITI SE
Kako pisati pesniški zbirki na rob, v kateri je že vse spregovorilo samo od sebe. Ne samo spregovorilo. Ampak govori in povsem razgaljeno kaže to, o čemer naj bi jaz nekaj dodal in to storil tako, da bi imelo notranji rezon, ali pa bi me vsaj spravilo v sramežljivo spogledovanje od spodaj navzgor. Odzvati se na izziv, zunanji, notranji in dialoški, izreči se v nečem skupaj-enem. Samo da to skupaj-eno ni en svet, ampak tisoč obrazov svetovnosti, golo telo, preznojeno, krvavo, lačno, erotično, esktatično, čvrsto kot kamen.
Ples črk na ozadju sočasne politične groteske, ki se vedno bolj spreminja v eno od robnih, kriminalnih oblik svetovnosti, imenovane tudi iz/redno stanje. Ali tudi tokrat velja, da pisanje pesmi o drevesih meji na političen zločin? Je zmagala retorika nad neustrašnim govorom resnice. Živimo v času največje zgodovinske zgodbe kdajkoli, ki se skriva pod izjavo o koncu zgodovine. Pesmi Radharani Pernarčič jasno govorijo o tem, iz tega se dvigajo kot potlačeni glas potlačene vsakdanje resničnosti. Ko spregovorijo, se pokažejo, odprejo, maska pade. Padec maske ustvarja napačen vtis motečega, nevsakdanjega govora. Enotno kot moteča množina nečesa, kar se izmika v očitno. Ples kot golo gibanje, poezija kot čisto čustvo, kakor pravi nekje, gola realnost, ki jo človek izkusi v zapisu. Zadnji Beethovnovi kvarteti, kompaktna ontološka zvočnost, za katero človek ne potrebuje sluha, ker je ne sliši z ušesi, ampak s telesom kot svetovnost samo. Tako smo se zdaj mnoštveno (multituda) srečali v tem virtualnem toposu/ preročišču, izpostavljajoč vprašanje o virtuoznosti, da si pobližje ogledamo, kaj bi to utegnilo spočeti (saj gre za majevtiko, a ne?).
Pesmi v zbirki Pernarčičeve je treba obravnavati nadvse resno, ne pa tudi enovito. Čeprav bi bralec na prvi pogled sodil, da temu ni tako, saj so pesmi formalno bolj ali manj enake in se med seboj oblikovno ne razlikujejo kaj prida, morda tu pa tam po dolžini pesmi ali po različni razlomljenosti na daljše ali krajše kitice. Ali da sploh niso razlomljene. Omeniti je tudi treba, da si nekatere pesmi sledijo v ciklih, druge pa ne, a mislim, da tudi v teh primerih ne gre za kakšna posebna odstopanja od formalno enotnega verza, ki odlikuje to pesništvo. A to ne pomeni, da je vse isto. Vrstice so samo bolj ali manj formalno identične, drugače pa ne sledijo načrtnemu verznemu ali metričnemu vzorcu. Gre za formalno enake vrstice, ki ne kažejo posebno ambiciozne morfološke sintakse. Z izjemo, morda, naslovov nekaterih pesmi, ki uvajajo izrazitejšo formalno intervencijo, s katero pa se tu ne bom ukvarjal.
Toda če so pesmi formalno enovite, se zdaj pojavi dvom v zgornjo trditev, da jih ni mogoče obravnavati enovito. V čem je njihova enovitost?
Sezimo po citatu: »Tako za Pessoa kakor za Rimbeauja je enotnost osebnosti zmotena ubranost množine. Kozmopolitski pluralizem Jaza-kot-ne-Jaza in Drugega v samem sebi […] Živeti pomeni biti Drugi« (Žarko Paić). Iz drobtinic zgornjega citata lahko izluščimo strukturno zasnovo, ki kaže, da je tudi v pesmih Radharani Pernarčič na delu takšna enotnost, ki pomeni zmoteno ubranost množine. Množine česa? Se tu s formalne ravni selimo k vprašanjem vsebine? Soeren Kierkegaard, neki precej uglajeni danski filozof, ki za razliko od svoje znamenite ali-ali formule razmišljanja o alternativah kot nenehnem dinamičnem izmenjavanju nestalnih so-opcij, jasno pove, da »je eo ipso zgrešen vsak poskus klasifikacije različnih umetniških del, ki ima za izhodišče ločevanje materije ali ideje od forme.« No, pa smo tam. Trdim, da ne gre za enotnost pesmi, pri tem pa poudarjam, da je zbirka formalno močno enotna. Odgovor ponudi citat Žarka Paića: zmotena ubranost množine. Hm, do tega se bo treba še prebiti, ker glas, ki se oglaša v pesmih Radharani Pernarčič, večinoma govori v prvi osebi ednine in sicer moškega spola. Resda se v več pesmih pojavi tudi prva osebna množine ali druga oseba ednine, vendar bralec ne more spregledati prevladujoče uporabe moške prvoosebne oblike, za katero imam vtis, da se skriva tudi v prvi osebi množine ali drugi osebi ednine. Ali lahko v moško prvoosebni obliki avtorske funkcije v teh pesmih lahko vidimo programsko zasnovo? Mislim, da gre za „jezikovno igro“, ki omogoči zasnovati tisto, čemur Wittgenstein reče pesništvo. Če naslednji navedek postavimo na glavo, dobimo nekaj, kar vsekakor velja za njeno pesništvo: „tudi v znanosti je na delu, kadar gre za snovanje teorij, pravzaprav pesništvo.“ Tako rečemo, da je tudi v pesništvu, ko gre za snovanje pesmi, na delu znanost (diskurz teorije). Vprašanje subjekta je skrajno težavno. Avtorska funkcija v poeziji Radharani Pernarčič na več mestih zelo eksplicitno pove, da samo racionalno-znanstveno tega ni mogoče izvesti. Trdnosti prepričanja [mnenja] ni primerljiva z intenzivnostjo bolečine (Wittgenstein). Morda celovitost takšnih jezikovnih iger dodatno osvetli takle pogled na zadeve kognicije: „Magično, ki je smiselno tudi za um (Adam Gopnik). Pernarčičeva na primer v zadnji kitici pesmi Meander potrpežljivega bivanja zapiše:
Tega nenadomestljivega kruha in
hoda skoz eter življenja se nikdar
ne bo dalo razrešiti s strateškim
računom, ju sploščiti v nauk: ker
ne poznata tega namena.
Na, lepa reč, zmanjkalo mi je kave. Zgornja perspektiva je, kakor rečeno, prisotna po dolgem in počez v njenih pesmih, in se ne tiče toliko razmišljanja o tem, da o njih ni mogoče racionalno pisati z uporabo znanstvenih orodij ali na ozadju teoretičnih ključev, ampak gre za globljo pesniško razsežnost, ki pronica tako skozi pesmi kakor skozi konkretno življenje, se torej razkriva kot eksistencialna usoda tistega, čemur Radharani reče eter življenja, torej človeka, nje same v eksistencialni tubiti nje kot pišoče/živeče, ki pesništvo/imenovanje aktualizira v točki angažiranega obstoja, življenja kot takega v skrajni izostrenosti in pomeni nenadomestljivi kruh, avtentično življenje onkraj subjektivnosti konkretnega (ženskega) jaz in se v intenzivni (moškoosebni) gramatični rabi zunaj imena stali v govorico pesmi.
kajti čarovnija je esenca vsemirja, ki
nikdar ne pripada ničemur, kar ima ime.
Tu se že zelo približamo temu, kar poezija je in temu, kako ta pesniško-jezikovni stroj poganja uresničeni domet jezika kot žive izkušnje/obstoja avtentičnega človeka. Poezija, ki deluje zunaj kibernetičnih mrež komuniciranja in sporočanja smisla, je namreč prav to: avtentični človek v znotrajčasnosti živega imenovanja, zapisovanja, ki ni osredotočeno na pomen, ampak na pomenu predležeče, na samo govorico kot ontološki agregat. A preden potegnem končno črto, bom nametal še nekaj prebliskov, ki so osvetlili mojo intenzivno avanturo bralca njenih pesmi in nekako potrjujejo, da bi bilo škoda vse pesmi stlačiti pod eno samo oznako in odpraviti z generično kategorijo, saj zares vsaka od pesmi zahteva ločeno branje, diskontinuiran pristop, osamitev in vsakokraten totalen rez zato, da se vedno znova vžge eter življenja kot en in isti svetovni magični cikel, večno vračanje enakega, kakor je pisal Nietzsche. Gre za intenzivno poezijo, naslov, ki pomeni bikovsko rjovenje, in primarno označuje posebni arhaični inštrument občevanja na daljavo, preluknjano, sploščeno konkavno palico na vrvici, ki, ko jo privezano na vrvi zavrtimo v zraku, oddaja močan, brneč/rjoveč zvok, natančno, radikalno in samozavestno »označi« angažiran glas pesmi, oziroma je tisto, kar sliši v vseprisotnem ozadju/osrčju sveta, če odmisli bebavi hrup – kot nek temeljni šum vesolja, kakor zapiše avtorica. In nadaljuje: Na nek način pesmi torej veliko manj »ozvočim«, kolikor jih raje samo skušam zaslišati in jih v takem njihovem vibriranju, kot ga pač imajo, spraviti na plan. Prav v tej diskontinuiteti, samosvojosti, samobitnosti vsake pesmi posebej se skriva mnogoterost vedno znova zmotene enovitosti njene zbirke.
Spodnji navedek sicer govori o poeziji Fernanda Pessoe, ki je bralcu zagotovo nadvse ljubi in intrigantni pesnik, ponuja lepo strukturno vzporednico mojemu razmišljanju obravnavani poeziji na rob: »Nobenega dvoma ni, da je […] fragmentirano […] poetsko […] delo splet one saturnovsko-lunarne energije, presijavanje filozofije in pesništva« (Žarko Paić). V navedku imamo opraviti s štirimi elementi: filozofijo, pesništvom, lunarnim in saturnovskim (magičnim) presijavanjem. Tudi v poeziji Radharani Pernarčič imamo opraviti s podobnim večdimenzionalnim sklopom polj. Vsekakor se v njeni poeziji neprestano in na neulovljiv način prepletajo spoznanja, znanja, podobe, pojavi, torej oblike mišljenja in imaginacije s telesnimi sokovi, držami, obrati, gibi, doživetji, ontološkimi zevmi in magičnimi manami. Vse to je ponotranjeno do tistega toka govorice, ko je nemogoče izločiti drugo od drugega. V hipu, ko to poskušamo storiti, se vse to vrtenje pritaji, ni ga mogoče spremeniti v primer za zgoraj navedeno. A naj vseeno poskusim. V pesmi Toda opredeliti se preberem tole:
gozd
je gorel v samem sebi in slišati
je bilo samo pajka, kako z
natančnostjo rojstva plete
neopazno mrežo v globokih
krošnjah dreves. In nenadoma
zadnja stopnica. Kot trenutek,
ko ene sanje pogoltnejo druge
in se vse zamenja brez procesa.
Vse to vrenje govorice ni zgolj abstraktna črka na papirju, temveč je nekaj telesnega, nikakor ne samo čutnost, ampak več, pomeni točke prehoda, pulzijo, kjer se telo in označevalec šele formirata drug iz drugega, drug v drugega, drug z drugim v neločljivi, arhaični dialektiki, ki je nobena metafizika ne razbije in se nikoli ne umiri, nikoli ne neha utripati, ampak teče, se odvija, se preobraža zunaj kategoriziranih pomenov in zgodovinskih ideologij. V eni od začetnih verzij tega prispevka sem spremno besedo naslovil Šaman (sorcerer) na mestnih ulicah. Ampak pesmi iz drugega dela zbirke so me prepričale drugače. Toda ne glede na to, kakšen je naslov, bo vsako umno razpredanje ob njenih pesmih preozko, naj se še tako trudi povzeti množino tega, kar se tu kopiči/prepleta, kakor oni velikanski kup ledu, ki pod sabo melje upanje na sliki Casparja Davida Friedricha. Ne govorim o posameznih vsebinskih prvinah, teh je toliko, da jih ni mogoče niti počez omeniti ali pa bi za kaj takega lahko vzel katerokoli pesem iz zbirke in šel od verza do verza in pokazal na njeno raznoliko bogastvo, govorim o ravneh, ki se obračajo v tem pesniškem stroju, v tem mnogodimenzionalnem vozlu svetov, ki jih pesem preobraža v nezaustavljivo reko podob, metafor, metonimij, presenetljivih preobrazb, znanih-neznanih tropov, prijemov, kombinacij, obratov, zgoščenin, sunkov, lomov, izmikov, iznikov, zlitij, in tako dalje, in se kakor rokav srajce obračajo okoli neobstoječega atraktorja, in so nekaj telesnega, biološkega, golo prepoteno telo med plesom v odprtosti tega, čemur se reče avtentično življenje brez osi, neenotno polje množin in različnosti, zmotenih in ubranih, v egzistencialni kompaktnosti tistega biti znotraj odprtega časa, v svobodni večnosti zunaj vsake kronologije, ki deluje tako, kakor zadnje čase name na novo odkriti zadnji kvarteti Ludwiga van Beethovna (v najboljših izvedbah), k tisti notranji drži, ki drži vse to skupaj kot divjega žrebca na uzdi in ga hkrati žene čez, še dlje, še bolj predrzno v živi pretočnosti arheološkega trenutka, ki ga ni mogoče uloviti, se ga pa da ustvarjati.
Vsako minuto se je na svetu rodila nova,
izpopolnjena beseda z željo seči še dlje v
neraziskane sfere hrepenenja. A bolj kot
smo govorili, manj smo se slišali
(Rohnenje v tolmunu)
In tu, preko vdora telesa v temno tkivo pesmi se dotaknemo še ene dimenzije te poezije. Brneče oglašanje bikovega rjovenja (glasbila/ pesnice) spominja na momljajoče donenje didžeriduja, ki igralca nanj odpre v žive sanje, v drugače odprto noč pod oživelimi zvezdami, na dno magičnega (nikakor ne imaginarnega) kozmičnega oceana. Po puščavi hodi človek, ki je v sanjah razklenil svojo vsakdanjost, vstopil med zobnike svetovnega stroja, v gorišča pobliskujočih podob med stotinami ogledal državljana Caina, vendar tako, da so ta zrcala in odsevi v njih nekaj telesnega, zrcala biologije/ magije – uroki in zaklinjanja arhaičnega obreda/ transa, v katerem se razgali tisto, kar je pred besedami, kakor jih uporabljamo v kibernetični komunikaciji, to je živa artikulacija realnosti (strast realnosti), kjer so spočetje, ljubezen, rojstvo, smrt, lakota, hranjenje, izločanje, kri, znoj, sperma, vaginalna slina in tok reke pod razbeljenim zvezdnim nebom ponoči nedoumljivi zdaj, brez preostanka, ki bi hlastal v noč abstrahirane kognicije.
Vse to se odvija izobraženo, učeno, reflektirano, premišljeno, zavedajoč se, seznanjeno s sodobnimi znanji, zgodovinski potopis sedanjosti v nenehni nedokončanosti, kakor bi se tu in zdaj odvijala ona prarealnost, gola in še nespolitizirana, še nekultivirana, v zori kultivacije, ko še ni bilo posodobljenih preteklosti (Borut Telban), ko je roka še krvava, ko so roka, nož, rana in posekana rastlina še neposredne in lepljive, ko so bili arhetipi še nerazcveteni popki. A to ni neka idealizirana, sentimentalna preteklost, ki je nikoli ni bilo, ampak živa sedanjost. Sredi sveta plešem, poje neka afriška ritualna pesem. In žejen kričim sredi vode, ji odgovarja budistični odmev, opit z vsemi studenci, ki vrejo v človeku v točki spozabe ali začudenja, ki ga ni mogoče izmeriti, ker je čas predvsem nekaj takega, kar dere, vendar ne v prihodnost, ampak počez in navzdol v večnost znotraj razprtega časa brez mej.
res škoda bi bilo besede brezno
in sploh slehernega skoka v
brezmejne črke, ko stvari ne bi
razločil od simbolnega reda, od
kategoričnega mišljenja: ko
nikdar ne bi zalučal očesa skoz
prenatrpane stene na črto
zlikanih znanj, da bi se tako
videnja kot pogledi razmršili spet
v atome, ki nenavezano kličejo,
naj tečemo skoznje, in tečejo
skozi nas.
(upati V BREZMEJNE BILKE)
Vem, tu sva šele na začetku, železo se je šele dobro razžarelo, kladivo sem šele dvignil v zrak. Koga ne bi zamikalo, da bi ga zavihtel in treščil z njim po razbeljeni kovini, da bi vrglo v zrak roj isker? Toliko neizgovorjenega, toliko tega se nisem dotaknil. Tistega, kar se je izmuznilo, in tistega, kar se še sploh ni pokazalo iz besedila. In se skriva vsem na očeh, le da oči ne vidijo, ker hitijo dalje. Zato ni treba pesmi samo brati, ampak je treba brati vsako posebej in vsako od njih velikokrat prebrati. Kdo pa ima čas? Da, tudi to je pomen poezije, da ustvarja čas, ki ga nimaš, da izstopiš iz časa v stampedo ontoloških stanj in podob, prebliskov, užitka in tesnob, bolečin in hrepenenja, duhovitih prelomov in trpkih frazemov, ki izsesajo sapo iz ust in jo preobrazijo v nasmeh, ker si zraven, ko dva barbara, ki čebljata kakor ptiča, divje prekrižata meča tuje svetlobe. Ujeta v kristal, kakor na onih spektralnih lomih na slikah Sergeja Kapusa. Ampak kaj pa ve on o tem? Bi to poplavo nad- ali pod-podob po načinu njihovega vznikanja lahko označil kot nekakšen novi nadrealizem/ikonoklazem, znova prvič vržen na svetlo? Ali se nam tu kaže kakšno povsem novo pesništvo, ki že precej časa visi v zraku? In tudi kje drugje. Seveda pa tu ni mesto za to razpravo.
Obstaja trdovratno prepričanje, da je treba v kritičnem besedilu povzeti tekst ali napisati kaj, kar razkrije kakšno reč v zvezi z njimi. Njihov pomen ali podati oceno širše vrednosti. Odbleski pesmi na površini kritičnega zapisa. Človek vendar živi v svetlobnem stožcu iste svetovnosti, na alokalnih prečkah in ravneh iste, nikoli statične realnosti, njene v preveliko očitnost zakrite, zatemnjene biti, ki udari, zasnuje, osvaji. Pozabljeno, ali zamahnjeno vnemar. O tem tiho kriči poezija in tako pogojuje vsako simbolizacijo (Jure Detela ga je imenoval tihi zakon nevidnosti), ji pa ne sledi, ker je nevidna in pred njo.
Zakaj bi rinil v te vrtine in tam kot geolog, ki se ukvarja z globokim časom, obudil okamnele akorde, ki po barvnem tonusu spominjajo na ekspresionistične filme, na tisto temačno svetlobo socialnih predmestij, ki v človeka zavrtajo z zatemnjenim sojem uličnih luči? Pernarčičeva nekje zapiše, da zato, ker je lepo (na novo) odkriti Bethovna: v dobri izvedbi – ki ni nič drugega kot re-aktivacija okamnelih akordov. Porod divjih čustev, oglja ontološkega drhtenja, z na široko odprtimi usti, v katerih živo molči ebenovinasto blesteč antracit užitka.
In četudi je čas v svoji pogubni
spirali menjal besede, mitologije,
načine, da se je človeštvo proglašalo
enkrat za mnogotero in spet
drugič za eno, si vselej vedel, da
vse te nemočne poskuse vrtinči
po istem principu, ki odtujuje od
vsega, kar preprosto samo je.
Kaj lahko bi se tudi zapustil na
nedotaknjenem bregu, se brez
vsakega vonja po sveži krvi zapisal
v svet kot veliki um, ki pridiga o
telesu, kulturi, pozitivni ljubezni,
vsakdanjem skoku v posteljo, v
trgovino, po časopis, na vlak,
oder, pokopališče – če vsa ta
spisljivost življenja ne bi vodila
zgolj do trenutka, ko te v
razpokani noči pogoltnejo lastna
usta, polna presušene prsti.
(upati V BREZMEJNE BILKE)