Vida Mokrin Pauer o Široki Vite Žerjal Pavlin

ROŽA TRAJNICA

Vita Žerjal Pavlin je moja ljuba prijateljica, ena od najljubših, trajnih, roža trajnica že od srednje šole naprej. Zelo sva si v mnogočem različni, predvsem pa glede službe – ona dela kot profesorica na oblikovni šoli, jaz delam že veliko let kot literarna svobodnjakinja. V najglobljem bistvu, srčiki, pa sva obe pesnici, ki rasteva tako, da v poezijo dajeva najboljše, kar je v naju, kar ogledaliva kot najboljše v svetu z nama, v svetu, ki ga soustvarjava.

Ogromno mi je dala v življenju, si z mano izmenjala, sva skupaj ustvarili mnogo na mnogo področjih – odnosov do sebe, do druga druge, širših medčloveških odnosov, odnosov do poezije, narave in družbe na mnogih skupnih pogovorih, literarnih stikih, nastopih, na mnogih skupnih izletih v naravo (sami ali z najinima možema, z otroki, s prijatelji …), na skupnih žurih, v mnooooogih pismih, po telefonu … Poznava druga druge probleme in želje in iščeva in najdevava rešitve, in POEZIJO. Kljub temu, da je moja zvezda ČudoVita (zadnja leta jo imenujem ČudoVita, a ji je z imenom ČudoVita zaenkrat prej nerodno, kot da bi uživala, kar se bo spremenilo!, ko bo to sprejela vase in jo bo vse več ljudi tako imenovalo …), me je njena tretja, zadnja pesniška zbirka Široka (katere rokopis sem že pred izidom brala, ji o njem dala mnenje, kot ona meni pošilja mnenja o mojih pesmih; mi je tudi lektorirala par pesniških zbirk, izvrstne spremne besede vanje napisala …) – mi je njena natisnjena ŠIROKA: ena od najdražjih pesniških zbirk.

Čeprav je Vita strašno vpeta, utrujena od vpetosti v šolski sistem, ki negira, priganja, hoče spraviti v obup profesorje slovenščine kot sužnje, čeprav Vita, kot večina šolnikov, sebe in druge ljudi seveda utruja z opisi, kaj vse jo bremeni v šolskem sistemu, in vsi imajo vedno povsem prav – Vitina poezija govori o notranje kljub vsemu svobodnih in ljubeče odgovornih sprepleteninah pogledov, razgledov v soosebnih svetovih z vsemi bitji in stvarstvom. Zakaj so mnogim ljudem njene pesmi v ŠIROKA nove v polju poezije, ljube, če pa so prepoznavne prav iz vsakdanjih tem=svetlob? To pa je čarovnija, ki izhaja točno iz njene ČudoVite dušno-duhovne-umske-telesne sprepletenine!

Kajti ČudoVita se v pesmih ne ukvarja z obsojanjem drugih (le eno pesem je za to zbirko ŠIROKA napisala z obsojanjem, a jo je izločila za objavo v knjigi; kot da ji je v njej obsojanje “ušlo” iz nadzora; jaz sem ji svetovala, da bolečinsko obsojevalno pesem vseeno vključi v zbirko, a ona ni hotela), situacij …, ampak s poiskanjem sprejemanja in ČudoVitosti tega, kar je, kar si dajemo, kakor se srečujemo, ugledamo, si povemo, se na vse načine dotaknemo z zaupanjem, da, ker smo si s svobodnimi pogledi, ogledali: soustvarjalno usojeni.

ČudoVita nima najboljšega smisla za to, da je v trenutku, ko se kjerkoli pojavi, vidna njena karizma. Ponavadi je tiha, opazovalna, poslušujoča, prisluškujoča, skrbna za to, da ne bi kdo v njeni družbi prisoten p-ostal neopažen, neslišan, osamljen, izločen. In zato, ker večina ljudi tega njenega cilja po ravnotežju in sodelovanju ne soobčuti, ona večkrat na videz “izpade” kot neopažena, neslišana …

AMPAK – S PESNIŠKO ZBIRKO ŠIROKA —- SE JE RAZKAZALO VESOLJE NJENIH TIHIH ČUDOVITIH PERSPEKTIV IN ENERGIJ, KI JIH Z NAMI, Z VSAKOMER V NAŠIH PROSTORIH-ČASIH ŽIVI.

Vita se ne zna hvaliti, pohvaliti, zato večina ljudi ne ve, da ima poleg za poezijo in poslušanje ljudi in opisovanje poezij drugih – tudi izjemen talent za matematiko, logiko.

Ko je ČudoVitina pesniška zbirka ŠIROKA izšla, mi je ČudoVita enkrat pisala, vsa zgrožena (sicer ona nikoli ne dela dram, ne reagira dramatično, tragično), da je v zbirki, ki je nastajala štirinajst let, tako malo pesmi, ki da povejo tako malo in na tako zelo nenov način … Kajti ČudoVita se sploh ni zavedala, kljub razlagam, dopovedovanju, dokazovanju JI – kako ČudoVite pesmi so v tej zbirki, kakšno energijo imajo …, jo dajejo, sprepletajo z nami …

Ampak kmalu po izidu, ko je knjiga ŠIROKA prišla do ljudi in ČudoVita na literarne večere o svoji knjigi, kjer je bila bolj odprta za to, kar je v bistvu ona sama, in da je ČudoVita njena poezija, ker je ČudoVita ona sama – se je usul ČudoViti plaz …

Tu prepisujem (moje) vabilo na literarni večer s ČudoVito, ki je bil 5. decembra 2013 v novogoriški knjižnici:

“Novogoričanka Vita Žerjal Pavlin – doktorica literarnih ved, profesorica slovenščine v Ljubljani, pesnica – s svojo novo, tretjo pesniško zbirko z naslovom Široka preprosto očara. Širi se krog ljudi, ki ob njej občutijo ganjenost in hvaležnost, presenečeni, kako lahko naravo in družbo, odnose s sabo in drugimi, katere koli vsakdanje stvari, kraje (Goriška, Primorska ima v zbirki posebno srčno mesto) in velike teme pogledamo na nove načine in jih povežemo v nove zaobjeme. ČudoVito osebna in hkrati za vsakega razsvetljevalna, radovedna, začudena, premišljena, izbrušena, uravnotežena, igriva, nežna, topla, modra poezija, ki nas spodbuja v ustvarjalno in ljubeče sodelovanje vsega življenja.”

Na ta literarni večer je prišlo čez 50 ljudi, mnogo je bilo profesoric slovenščine, kar se v novogoriški knjižnici še nikoli ni zgodilo, da bi katera pesniška zbirka, človek, pesnica jih toliko na obisk pritegnila. Reeeessss, večina je bila ganjenih s pesmimi, zgodbami, s ČudoVito. So mi (ki sem literani večer vodila) o tem ljudje v mestu govorili še par dni; bi to njej govorili, a je že šla nazaj v Ljubljano. In ČudoVita je po večeru prodala veliko knjig.

Zanimivo je tudi to, da se je ČudoVita po večeru zelo sekirala, da je bil večer že po uri in pol zaključen, ker je čutila, da bi rade profesorice slovenščine, s katerimi je imela stike, še kaj povedale tudi o sebi … Ampak meni, ki živim v Novi Gorici, so pa te profesorice kasneje rekle, da je bilo ravno prav dolgo, ker so potem morale k raznim obveznostim in na razne tečaje ali k vnukom. So mi rekle, da je bil večer s ČudoVito – čudovit!, da naj ji to sporočim … Ker sem bila priča ali sem jih zase imela ali sem jih vodila – mnoge literarne večere v Novi Gorici, vem, da je bil ta večer s ČudoVito eden od najlepših, kako so se ljudje odzivali – na pesnico, na dogodek, na poezijo, na drug drugega.

Od Vite sem – srečna, ker mi zaupa, ker se po novem, odkar je ŠIROKA izšla, odpira za pohvale=ljubezen – dobila je tudi nekaj mejlov o tem, da so tudi ljudje, večinoma ženske, ki niso bili na tem literarnem večeru, ampak na kakem drugem o njeni knjigi, ali so doma prebrali njeno ŠIROKA – ji sporočali hvaležnost za te pesmi, ki so jim ljube, ker se v njih ogledalijo – z vsakdanjostjo in ljubečnostjo in samosvojo umetnostjo in tuzemeljsko sodružečo se skrivnostno kozmičnostjo.

In še o naslovu pesniške zbirke ŠIROKA: izhaja iz ne le telesne širokosti ženske, iz pesmi ženske, ko je noseča, ki pričakuje svojega=našega čudežnega otroka. Ampak je njena, pesničina širokost, horizontalnost tudi v čudovitem srčnem nasprotju z vertikalnostjo zahodnjaškega sveta, ki hoče vse umsko hierarhizirati v sisteme, kaj je bolj, kaj pa manj vredno, kdo je bolj, kdo pa manj vreden. V pesniški zbirki ŠIROKA je vse, kar soživi, enako vredno, dragoceno, v soosmišljanje povezano, smo vsi.

Opozarjam še na to, da je v pesniški zbirki ŠIROKA perfektna spremna beseda Barbare Korun, pa tudi odlično spremno besedilo Stanislave Repar! Tako da je ta knjiga trikrat božanska = boženska  z vsemi tremi avtoricami besedil v njej.

Predvsem pa – pesmi ČudoVite je ČudoVito brati, kadar koli nisi ali si v stiski, ko te ubija zunanji sistem ter omejevanja, brezbrižnosti, hitenja … – a ti s temi pesmimi v vsakem trenutku spoznavaš, z njeno = tudi s svojo nenavadno pesniško arhitekturo povezovanj misli-čustev-duha-telesa: da imaš v sebi ČudoVito jasno racionalnost in nežnost poezije, ki tebi pomaga, in vsem žarči ljubezen, upanje, zaupanje, soustvarjanje.