Sandra Zezelj o Široki Vite Žerjal Pavlin

PISMO VITI ŽERJAL PAVLIN

Živjo, Vita.
V šoli je tako malo priložnosti za pogovor in ob večerih se vedno kaj najde, kak test, kak prevod ali pa kavč v primeru totalne izčrpanosti.
Evo, sedaj si jemljem ta čas.
Kot rečeno, tvoja beseda močno odmeva. Odmeva zato, ker je tako zelo ženska, da me kot ženo in mati navdihuje in tolaži hkrati. V tvojih verzih sem našla svoje skrbi, slike z otroci in drobce dneva, ki jih kot vsaka ženska čaz dan pridno zbiram in nato vsak večer skrbno seštevam, da iz njihove zafuclanke iztisnem smisel svojega obstoja. In se sprašujem, ali sem dobra mama, sodelavka, učiteljica in žena. In ali je vse to, kar sem, sploh kaj vredno in ali moj droben obstoj sploh koga gane, sploh koga predrami.
Šokirala si me. V tem ponorelem svetu, ko se mi zdi, da človeštvo samo še nazaduje in da je vse, kar smo, reality show, kakršnega ni imel v mislih niti Orwell, si po dolgem času prižgala lučko. Ker je v bistvu vse, kar rabimo, tu in zdaj, na travniku, med svojimi domačimi, s pikapolonico na rami. In naš svet so ljudje, s katerimi delimo svojo usodo, in so trenutki, ki se nam za vedno zasidrajo v spomin.
Prebiranje tvojih pesmi, Vita, je eden od trenutkov, ko se je svet zame za trenutek ustavil, ko sem lahko pogledala Življenju v obraz. Takemu, kakršno je, brez kiča in brez slepomišenja. Golo. Čisto.
Odložila te bom na polico k Neži Maurer in Maruši Krese, čisto blizu Kazua Ishigura in fotografij z razstave Metke Krašovec. Kmalu. Ampak ne še čisto takoj.
Lahko noč.
Sandra
Se kmalu slišiva.