Tatjana Pregl Kobe o Ljubim tvoj medeni srh Mateje Blaznik

Danes je do izida pesniške zbirke težko priti, saj jih založbe letno izdajo omejeno število, in je vrsta čakajočih dolga. Pesnica, glasbenica in skladateljica Mateja Blaznik očitno ljubi besedo, pesniški besedi je zavezana, življenje s poezijo in za poezijo je zanjo – poleg glasbe – način bivanja. Zato se je odločila, da svoje pesmi izda v samozaložbi. Je pa k nastanku te krhke knjige samozavestno povabila vrhunske ustvarjalce: ilustratorko Alenko Sottler, oblikovalca Vasja Cenčiča in pisca spremne besede, pesnika Milana Deklevo. Ko se je ilustratorka odločala za način likovne prepesnitve pesmi, jim je pustila čas, da so se medile in obležale v njeni notranjosti. Šele nato, po celem šopku opuščenih skic za knjigo, so njene ilustracije dobile pravi polet, a zavile so v povsem nepričakovano smer. Drobci smole- šelaka medene barve, razsuti kot prgišče medenega peloda so se na mizi v njenem ateljeju prepletli z rastlinskimi v ljubezenske motive: dlačice z medeno roso v obliki src so pokrile pred-list in za-list, a tudi srebrno simbolične podobe ptic, struktur listov, kapljic, stiliziranih ustnic in rok ter moškega lika in čisto na koncu knjige v obliko srca ujete ljubezenske dvojice. Vse je nato presončil Vasja Cenčič. Drobne verze in stilizirane motive je oblikoval tako, kot bi jih položil v rumeno škatlico poezije z medenim okusom. S tâko interakcijo je knjiga Ljubim tvoj medeni srh dobila popolno podobo, zasnovano na magični igri besed, podob in oblikovanja.

Kratke pesmi Mateje Blaznik so razpotegnjene v kopreno čustvovanja, metaforično se dotikajo obale srca zdaj kot plima zdaj kot oseka, kot spev in kot molk. Njena poezija zorí iz srca, zliva se z bistvom pesničinega načina življenja ter je najiskrenejši avtoričin odziv na pot, ki se pred njo razpira. V svoji minimalistični pripovedi se pesnica posveča ljubezenski poetiki, ki je samosvoja, barvita in kljub krhkim verzom globoka in neposredna izkušnja pesnjenja sredi vrtoglavic in dram moderne človeške družbe, v sredici nepredstavljivih nasprotij ter naporov za ohranjanje vrednot v družbi, kjer ima poezija enega osrednjih prostorov. V njeni poeziji se trivrstični verzi, mestoma zreducirani na dve vrstici, zrcalijo kot miniaturni zaznamki pomembnih življenjskih doživetij. Njeni verzi peljejo skozi zgodbo, ki je kot iz trenutkov stkana sestavljenka, v kateri je slutiti pesničino pripoved. S tem se vsebinsko odmika od klasičnih zapovedi haiku poezije, se pa pri marsikateri trivrstičnici drži njegove idealne forme. »Kako naj imenujem drobne pesmi, da jih ne bi obtežil s tradicijo haikuja«, se pesnik Milan Dekleva sprašuje uvodoma v spremni besedi: »Najbolje bo, da si sposodim besedo avtorice: dihljaji, poetični dihljaji.«

Od začetnih verzov do sklepnih – V tvojih porah je moja kri – je pesničin notranji avtoportret. Riše se od spoznanja, da ni obrazov večnosti / in ni sinjine, do dramatičnega izkustva, da ni poti nazaj, saj čisto blizu že divja / navzkrižni ogenj! Kot v zemeljski ideal razbarvanega obzorja je refleksivna pesnica zazrta v konkretno ljubezen, usmerjeno v prerajanje življenja, v prhutanje ptic, svitke iz meglic, v vdore težnosti in v prosojnost, / razpršeno čez obrežja, / med livade rož. Prav to je njena osnovna pesniška drža – zbranost v brezbrižnem miru, zamaknjenost v nenavadno težo mrakobnosti, v oddaljene orise sanj, v migljaje svetlobe, v skrivnostne svitke iz meglic in pajčevinaste sivine, v mistično rožnato bleščavo. Iz zemeljske resničnosti drsijo pesničini vzdihi nežnosti, ki prekrivajo goloto / opustelih brez, ko gre na dolgo pot zazrta vase, zamišljeno prisluškujoč vesolju v sebi, pritajenemu kriku v šepetu dežnih kapljic. In dvomu, ki razjeda. Je to pritajen krik? Krik posebnega molka? Se pesnica skozi strnjeno uporaba besed približuje in oddaljuje silovitemu prezrcaljenju erotičnih vzgibov v pomirjujoče plivkanje ljubezenskih s(t)anj? V takih spoznanjih in samoopredelitvah, ki jih občutljiva pesnica izreka, da bi ušla tesnobi in razočaranjem, pa je v vsej navidezni preprostosti skrita posebna življenjska modrost, ki dela s svojo prijaznostjo svet lepši in to poezijo človeško dragoceno. S sunki nepotešenosti na dan udarjajo rezki stihi elegij, na katere rožlja broneni veter, in je na robu belkastega svoda temà. A v odtenkih rdeče, pravi pesnica – ljubim tvoj medeni srh, ki dviga zarje.

Pesmi Mateje Blaznik v tej zbirki so lirične, osebnoizpovedne, impresivne. Čeprav na dan udarjajo sunki nepotešenosti, so nanizane na vitice duha, na pesničin odnos do obdajajoče resničnosti. Ta se – natanko tukaj – razpenja od srca in vzdihov nežnosti do neba, ptic in oblakov v metuljeve širjave. Glasovi ljubezenskih strun v njenem zadnjem verzu simbolično izzvenijo v prelivih brizgajočih lilij.