Vita Žerjal Pavlin o Čečici Barbare Korun

ČEČICA, MOTNJENA OD LJUBEZNI Barbare Korun je žanrsko raznovrstna knjiga. Združuje verze, ki sicer prevladujejo, in prozo, dokumentaristično-doživljajsko liriko, simbolistično-absurdne sanjske pesmi v prozi, modernistično fragmentarno, celo ludistično družbeno satiro, poetološke pesmi in z njimi povezane pesmi o jezikovno-narodni identiteti, dve pesmi vložnici, kakršne je pesnica že v prejšnji zbirki imenovala monologi, in še kaj. Vendar je vse zaokroženo z zgodbo o avtoričinem prihodu (lirski subjekt se jasno deklarira kot konkretna avtorica v konkretnih okoliščinah) v beneškoslovensko vas Topolovo, o sprotnem beleženju spoznavanja novega okolja (stare kmečke hiše, bivališča za gostujoče umetnike, vasi, okoliške narave) in nekaterih ljudi ter o odhodu in vrnitvi v »hrupno in hrapavo Ljubljano« (str. 65). S tem so sicer predstavljene zunanje okoliščine nastanka knjige, to je umetniški projekt Koderjana Postaje Topolovo, vendar že »zunanja« zgodba prinaša veliko več.

Že prva pesem namreč opozarja, da pomeni situacija, v kateri se znajde pesnica, soočanje dveh identitet, od katerih je ena, pesničina, negotova, druga, kulturno-geografska, pa ob prihodu za pesnico le skupek grobih zemljepisnih dejstev. Zato je pesniško besedilo že na začetku dialoško, na kar opozarja tudi različna tipografija. Gre za notranji dvogovor, katerega vodilo je prav avtoričino preizpraševanje o poročanih dejstvih. Na začetku je to vprašanje o pomenu stika teh dveh identitet, vprašanje, na katerega sicer ni takojšnjega odgovora, saj prinese celovitejši odgovor nanj šele celotna knjiga, a vendar je izpričana takojšnja avtoričina prepričanost v smiselnost tega srečanja. In nadaljevanje knjige to še kako potrdi.

Srečanje z vasjo Topolovo in njeno beneškoslovensko okolico avtorici namreč prinese nova spoznanja: na primer o ohranjanju kulturnega izročila (hiše, obdelovanja zemlje), kar je pravzaprav spoznanje o ljubezni človeka do domačega okolja in njegove kulture, kar v občudovanju sproža isto čustvo pri avtorici, ki je prav tako »motnjena od ljubezni«. To čustvo preveva vse pesmi o Topolovem, zato ni čudno, da je ta narečna oznaka do norosti močne ljubezni postala tudi naslov knjige. Vpliva tudi na spoznanja o presenetljivi lepoti narave v (estetiziranem) detajlu in panorami, z odprtostjo naklonjenosti pa tudi o družbenih dimenzijah jezika (ki v Benečiji zato ni pretežno dojet kot slovenščina, temveč le kot govorica najožje skupnosti, »po naše«) in o izseljevanju. Ob tem pa avtorica ozavešča in osmišlja tudi lastno pesniško dejanje, posreduje svojo podzavestno vsebino in družbeno kritiko (ki deloma že ponika v njeno podzavest). Vse to jo modificira, kar občuti celo kot strašljivo utopitev (str. 11), strah pred izgubo lastne identitete na račun identitete novega okolja, a je dejansko le napeto pozorna in želi prestreči vsak čutni, čustveni ali spoznavni dražljaj (»ne smem ničesar pozabiti«, str. 13), da bi identiteto, s katero je prišla v stik, razumela v vsej njeni večplastnosti in kompleksnosti: »Niti en čiv ni brez pomena / počasi bom razumela vse« (str. 13)

Avtorica se zaveda netipičnosti (glede na svojo dosedanjo poetiko in sočasno slovensko pesniško tvornost) te knjige (ki ji zato tudi sama težko rečem pesniška zbirka). Vendar jo že potrjena avantgardistična pesniška paradigma osvobaja ozkosti svojih in še bolj tujih pričakovanj. Citira namreč Kosovela: »Vse je pesem. / to je napisal Kosovel« (str. 15). Svojo literarno pozicijo označi za »nepravo, napačno, narobe, obrobno kot le zmorem« (str. 51). Za to hoteno marginalizacijo se odloči zaradi nestrinjanja s kriteriji, ki določajo osrednje, moderno, cenjeno. Je slučajno, da svoj kritični ugovor na prevladujoče estetske norme v sodobnem slovenskem pesništvu izreka izven literarnega centra, na periferiji slovenskega etničnega ozemlja, že zunaj meja državnega slovenstva? In da si prav na obrobju drzne izstopiti celo iz lastne poetike (vsaj deloma, kar se tiče konkretizacije mesta izjavljanja, nekaj postopkov to knjigo vseeno jasno povezuje z njeno predhodnjo/-njimi) in to celo programsko povzdiguje kot svoj privilegiran prostor pod soncem? Avtoričino tematizirano poetološko stališče obsega tudi njeno težnjo po izrekanju resnice (osebne, družbene) in zavest o zahtevnosti te naloge: »kako izreči resnico / ne da bi kaj zakrila / na koga pozabila // ampak če živiš kot pišeš / če pišeš kot živiš / je to dovolj?« Enačaj med življenjem in ustvarjanjem se v tej knjigi kaže tudi kot izmik vlogi, pozi lirskega subjekta, ki jo nadomešča že uvodna legitimacija govorke kot Barbare Korun, avtorice in konkretne ženske, ki jo oblikuje konkreten prostor (v času, ki ga beleži knjiga, je to poleg Topolovega še slovenska družba, prisotna prek medijskih in spletnih posrednikov) in konkretna literarna oziroma umetniška in filozofsko-sociološka dela oziroma avtorji (poleg Kosovela so omenjeni in v opombah pojasnjeni še Regina José Galindo, gvatemalska pesnica, vizualna pesnica in performerka, slovenska pesnica in znanstvenica Taja Kramberger oz. njena knjiga Z roba klifa, v kateri podobno kot Barbara Korun v tej dokumentira in komentira konkretno situacijo, ter francoski filozof Pierre Bourdieu). Vendar ostaja avtorica skeptična tudi do enačenje življenja in pesnjenja kot zagotovila za umetniško resnico. Zaveda se namreč, da je umetniška mimetičnost le (lahko zelo dolgočasen) postopek poleg drugih in da je resnica, posredovana z literaturo, rezultat različnih sredstev.

Temeljno srečanje dveh identitet je tudi srečanje meščanke z vaškim, naravnim okoljem, kar jo osrečuje, doživlja vzhičenost, občutek rajskosti, a hkrati idealizacijo razkrinka, zaveda se, da je raj le posledica človeškega dela in je za domačine predstavljeno okolje daleč od raja, saj kraj zapuščajo ali ga želijo zapustiti.

V nenaslovljeni pesmi (str. 59) navaja celo konkretne podatke o številu nekdanjih in sedanjih prebivalcev vasi in kraje, v katere so se izseljevali. Nujo izseliti se iz domačega okolja z lastno izkušnjo Slovenke, katere otroci tudi vidijo svojo prihodnost zunaj države, komentira kot nasilje. In vendar v pesmi – monologu Valentina Goriupa, vaškega posebneža, strastnega bralca in zbiratelja knjig, ki je v pesmi predstavljen tudi kot pesnik, zapiše (str. 55): »Človek bolj od kruha potrebuje smisel. Tolažbo duha.«, s čimer na neki način (v skladu s Prešernovo Gloso) izstopi iz zgolj socialnega pogleda na človeka in poudari pomembnost duhovnih svetov, seveda predvsem umetnosti. Vendar se socialnemu vidiku glede na kontekst pesmi (Goriup je tudi stradal) in njen zaključni verz: »Pesmi so bile moj kruh. Dal sem ga vsem, brez razlike.« tudi ne izmakne. Variacija na svetopisemsko misel postane tako tudi aktualistična ost na težek finančni položaj samostojnih ustvarjalcev, pesnikov še prav posebej, in je dopolnjena z avtoričinim pogledom na umetniško publiko, ki izključuje elitizem. Ob korespondendiranju s temo izseljevanja pa se tej interpretaciji pritakne še zavest, da je med mladimi slovenskimi izseljenci veliko izobražencev, ki pri nas ne dobijo pogojev za ustvarjalno delo, s tem pa jim zmanjka ne le osnova za »kruh«, temveč tudi za »smisel«.

Poleg posredne kritike sodobne slovenske družbe pa je v knjigi še pet pesmi, ki jo izražajo neposredneje, čeprav z zanimivimi sredstvi, zaradi katerih ne gre za enoplastne izjave. Nenaslovljena pesem na str. 45 je ena od štirih sanjskih pesmi v prozi, vendar je ta v nasprotju z drugimi tremi, ki odpirajo temo erotike in smrti, sodobna situacija državljana, nekdanjega policista, ki toži državo, ko je izgubil službo, ker se je uprl zahtevi po uporabi fizične sile nad sodržavljanom, hkrati pa opozarja na vpletenost državnih tajnih agentov v vse pore družbe, celo med t. i. aktiviste. Pesem avtorica zaključi s spoznanjem o svoji vključenosti v majhno skupino tistih, ki »si iskreno želimo spremembe«.

Z opombo ob naslovu trodelnega cikla Neznano ime pesnica izrazi solidarnost s protestniki na ljubljanskih ulicah. Čeprav je že v tretjem verzu neznani storilec (očitno prestopka širši družbenih dimenzij) v skladu s cestnimi parolami imenovan »neznani lopov hinavec morilec«, prinaša nadaljevanje pesmi modernistično fragmentarne asociacije, duhovite besedne igre in drobce različnega izvora, kar se izteče v ionescovsko nesmiselno kopičenje glasov brez smisla, konec pa je pesimističen odgovor na prej izrečeno vprašanje »kam to gre«, in sicer »nikamor / prav nikamor«. V drugi pesmi avtorica uporabi postopek, ki ga je vpeljala že v prejšnjo zbirko Pridem takoj!, to je publicistični citat, ki je v tem primeru, kot še v pesmi Finančni arhangeli, osnova za satirične besedne igre, med katere pa so vseeno zapisana tudi zelo jasna stališča. V drugi pesmi cikla Neznano ime to ni le kritika prodaje družbenega premoženja, ki je omogočila nekaterim vodilnim neupravičeno bogatenje, temveč tudi razočaranje nad vstajniki, saj pesem zaključi z verzoma: »pustili se opetnajstiti / brez strahu«. Tretja pesem cikla pa je predvsem kritika birokratizacije, izpraznjene smisla in prave vsebine, ki bistveno vpliva tudi na življenje literatov. Groteskno sarkastičnost pesmi Finančni arhangeli spodbudi že citat z bloga Kluba poslovnih angelov o dveh podjetniških vzvodih: denarju in času drugih ljudi, kar pesnica ostro kritično pojasni kot: »jemati od evropskih sužnjev / starih mladih nerojenih /pravice«, ki jih tudi zelo konkretno našteje: do osemurnega delovnika, primernega bivališča in pitne vode.

Avtoričina pristna prizadetost in ostrina, ki veje iz teh pesmi, pa je v knjigi sopostavljena ob povsem drugačen, mehak ton pesmi, posvečenih Topolovem. Tak je tudi drugi monolog, položen v usta domačinu Serafinu Loszachu, izseljeniškemu delavcu in slikarju samouku, s čigar slikami je opremljena tudi knjiga. To je zame ena najboljših pesmi v njej. Tudi zaradi misli, ki se sicer tiče posebnega načina Loszachevega slikanja, a prav tako velja za življenje različnih posameznikov v družbi: »Nekateri svetovi ostanejo vsaksebi.« (str. 57)

In vendar je enako kot v pesmi o Goriupu tudi v tej poudarjeno, da je umetnost namenjena vsem, da je njen namen raznovrstne svetove vsaj soočiti, da bi bilo tudi njihovo konkretno zbližanje lažje. To nalogo opravlja tudi Čečica, motnjena od ljubezni in seveda sleherno literarno delo, saj v bralski recepciji predstavlja srečanje dveh identitet.