Tanja Matijašević o Dolgo smo čakali na dež Alje Adam

Alja Adam: Dolgo smo čakali na dež

Njena poezija me je našla nedolgo nazaj, prav na dan poezije. Znašla se je na moji mizi v kavarni in pograbila sem jo. Najbrž so bile platnice od medu, ker se mi je zalepila na prste in potem sem se izgubila.

Kasneje sem imela priložnost, da jo preberem malce bolj počasi, ampak je nisem, spet sem jo požrla. Zdaj jo berem pesem po pesem. Pesmi namakam v svojo dušo, kot piškot v čaj. Gurmansko listam knjigo in vsakič zaznam kakšno novo začimbo.

V praksi in nekem popolnem svetu, bi morala poezija biti namenjena množicam, ki bi drvele na razprodane festivale, koncerte, branja. Poezija JE za ljudi in nagovor vsem. Poezija ni samo za tiste, ki pišejo, ampak je namenjena širšemu občinstvu. In prav s takim tonom Alja nagovarja svojo bralko, bralca.

Poezija nikoli ne sme biti označena kot dobra ali slaba, ker je le odraz ustvarjalkinega doživljanja in tako jo moramo sprejeti. Nekaterim tekne, nekaterim ne. Vse je mineštra, sestavine katere pesnica določi sama.

Lirski subjekt skozi pesmi ni vzvišen v svojih občutjih do sveta, ki ga doživlja. Opazuje ga, je del njega in ga sprejema ter doživlja na različne načine.

Aljina poezija je smiselna v sodobnem času. Ni pretendenc. Ko piše o ženski, ki ji je vzbudila pozornost, mi butne v nos parfum, ki ga ima na sebi in na koncu poezije si tudi jaz popevam napev, ki si ga je mrmrala. Tako živo blizu je in kar vabi, da stopiš v pesem. Še več, cela zbirka je eno samo vabilo, da se ustavimo v trenutkih z vsemi čuti. Najbolj pa to, da skozi vsakdanji vrvež opazimo tudi sebe. Se spomnimo kaj nas je naredilo osebe, ki smo danes in kako moramo kot tako sprejeti tudi okolico.

Lirski subjekt se torej prepušča trenutku, skozi katerega podoživlja tudi svoje spomine prav do otroštva, korenin. Zaupa nam čutenja in razmišljanja. Do vsega se vede spontano ne glede na to ali govori o repi ali erotičnem doživljanju. Brez posebnega pompa, kar tako mimogrede. Prav ta umirjen ton pa je tisti, ki nas nagovarja in vzpodbuja naj tudi mi na tak način sprejmemo eden drugega. Kot čuteča, razmišljajoča ter erotična bitja, ki skozi trenutke skušajo najti pot do svoje identitete ter hkrati le uživati v sončnih žarkih in zabeljenih paradajzih.

Zato je Aljina poezija intimna do zadnje tančice.

Alji, hvala za dež! Vse vedoželjne življenja pa pozivam da se odpravijo na sprehod po njem in se do zadnje tančice premočijo z Aljino poezijo.