Miriam Drev o Obešanju na zvon Stanislave Repar
PISMO Miriam Drev Stanki Repar
Ljubljana, marec 2015
Draga Stanka,
pri tvoji zbirki Obešanje na zvon sta me že na začetku ponesli njena igrivost in nepredvidljivost. Neenostavna igra; ko se vključiš, zareže. Kopica aluzij na mestih, kjer »beseda cveti in je svinčena«. In verzi prasketajo, ko se misli krešejo.
Ob besedni igri tematskega niza Obešanje na zvon so se mi naježili čuti. Ljudje, ženske pa v primerniku in najbrž presežniku, so bili – so/smo obešani na zvon. Ta pomen ima spominsko-zgodovinski odmev.
Tvoje pesmi, nekatere kitice zlasti, to in ono ugotavljajo in izzivajo. »Vpraša me o poteku stvari, vendar / je v glavi že skovala / nakovalo«. Berem, se odpeljem v svoje sorodne miselne zveze in predstave. Dogaja se mi sproti, od pesmi do pesmi. Potem si rečem: eden od namenov poezije je med drugim, da te vrže iz preveč znanega; tudi, da te pahne iz udobja.
Zasmejem se ob »tonky – húšky / húšky – tonky«, to mi je všeč, lahko bi posvojila. Vtaknila v pregib svoje slovenščine.
Ničesar pa ne bi dodajala na »oltarček / ljubezenske slovenizacije«. Oltarčki se povečajo v oltarje – in adijo strpnost!
Istovetnost slovenščine. V tem pogledu sem vsekakor za budnost, varstvo; mogoče celo za polog varščine ob trajnih, brezobzirnih kršitvah – ampak pri tem imam seveda v mislih samozadostne ustanove ali mešetarske posameznike, ki se imajo za zakupnike vsega in s svojim brezobličnim odnosom do jezika maličijo. Pometajo z omiko.
Pri poeziji gre za drugačen ključ. Raznolikost, Stanka, je po mojem ključna. Vnašanje novega besednega utripa v pesniške prostore je nekaj zaželenega; takšni vplivi kvečjemu obdarijo. Spominjam se anekdote, ki jo je na nekem predavanju obnovila angleška pesnica Ruth Padel: »Na pesniški delavnici sem omenila, da je velik delež najboljše angleške poezije našega časa napisan na Irskem, v Avstraliji, na Karibih, nekdanjih jezikovnih obrobjih. Ena od udeleženk je bila ogorčena: ‘Požrli so vaš jezik!’
‘Nasprotno,’ sem odvrnila, ‘jezikovne možnosti kot tudi poezijo so tako obogatili, da to presega vsa pričakovanja.’«
Poezija kot prvobitna besedna umetnost ima lastno suverenost. Standardna slovenščina je eno njenih temeljnih orodij. Ni pa neprodušen kokon.
Tvoja zbirka, kot jo doživljam, se prisloni.
Miriam