Ana Porenta o Obešanju na zvon Stanislave Repar

AMPLITUDA ODZVENA

Obešanje na zvon Stanislave Repar je zbirka, ki me posrka v odtujene, boleče, zamegljene, namerno ali socializacijsko prezrte odrezanosti in ob soočenju me, neverjetno, zavije v pomirjujoče odtenke temnih globin, ker »osamljenost je gib, ki nas pelje / naravnost v sredino biti.« (str. 15)

Vsako izgovarjanje je obešanje na zvon – tu izraz razumem kot (Lacansko) odzvanjanje v javnosti. Tudi če »počeno je kot po napadu vojsk na zvonik« (str. 60)

ali pa morda ravno zaradi svoje ranljivosti, čustvene vpletenosti, samosvojega zvena, še bolj slišno?

Prvi cikel pesmi, Nestalnost, se mi zdi kot razpiranje pokrajine subjekta: pri čemer drugoosebni, malce oddaljeni pogled zazna monumentalno pokrajino (zdi se nespremenljiva) in osebo, ki kljub odrevenelosti nestalno niha med znotraj in zunaj. Nato se zunanje pokaže tudi kot premakljivo, gibljivo, subjekt pa se zdi v trenutku spoznanja uravnovešen (sredi nihaja nestalnosti). Takrat pričenjata pokrajina in subjekt prehajati drug v drugega, v njej subjekt opazi pomembnega drugega.

Zemljevid sveta je začrtan, in lahko se prične potovanje, ki gre vse globlje in dlje od videnega, slišanega, izrečenega. Razpre se v občutljiv in premišljen svet, ki se dotika vseh polj ženskega življenja.

Pretresejo me verzi » … v spol / ožiti, od biti //odbiti«. (str., 41) Nikakor nisem imuna na zožitev bitja na spol, na telesna znamenja obstoja, ki ženskam izdatno ponuja neenake možnosti, na prinašanje spolne in materinske vloge v prvi plan. Ženske, okrajšane na dejanja zgodovine, znane po neizmerni lepoti, ljubimkanju ali žrtvovanju iz ljubezni, odzvanjajo tudi v zdajšnji ženski: » sem tiha malta / božji plamenček / ujet za steklom / ukročena imena …« (str. 17)

Zožitev se še bolj pokaže na mestu izrekanja – kajti pisanje je izrekanje – saj vemo, da obstaja zgodovina pesnic in pisateljic, ki so jih moški literarni teoretiki (morda po nerodnosti?) spregledali in to slepo pego bodo lahko odpravile šele ženske, ki se ne bojijo čud(ež)nosti žensk. Kot pitije (str. 21) – prerokovalke s trinogom nad razpoko, ki omamljene izgovarjajo besede bogov, in jih svečeniki sestavijo v prerokbo. To storijo tako, da prevedejo rafinirano in dvoumno govorico v nekaj razumljivega in dostopnega njim samim in – ostalim moškim?

Potrditev izstopanja iz vloge (ali prilagajanja nanjo) mi nudi prizor kuhanja in delanja pesmi, ko se med praženjem čebule, pesnici »stih odpira kot božje oko.« (str. 24)

To oko je svetlo in nepredvidljivo, zdaj zvito kot kača, zdaj zaraslo kot drevo …. V oblikovno raznolike pesmi se kdaj vsujejo rime in pomenski preskoki, da delujejo smelo, jezno in ironično, venar v pravi meri – ki jo občudujem! (str. 30, 32, 47)

Za povrh, ko sem ravno pri kuhanju, so tu še novotvorjenke, ki osupljajo s pomenskostjo : togo- / tožna viskoznost (str. 27), nihilomelanholična oholost (str. 35)

(sem) pogonička vseniča (str. 37) … ob katerih se zaprem v notranje slovarje lastnega sveta, kjer se podobe prerojevajo in čez čas odpirajo prej nevidna vratca v vratih.

Zbirka, v kateri sledimo še / že prerokovalki, kuharici, pesnici, pohodnici, brezimni (m)učenki S. Š. Freuda … in njihovim zvenenjem, se v tretjem delu prevesi v dolge pesmi z videzom proze, ki govorijo prvoosebno, iskreno, iskrivo, ki naznanjajo prehajanje v drugega in ločevanje od njega … če povežem konec zbirke z začetkom, se mi zazdi mogoče izviti se iz usojenosti, urojenosti, ženske vloge … in postati zelenica. (str. 63)

Vseprisotna nevidnost, ki se razteza med skrajnimi nihljaji zvona in se vsidra znotraj, za dolgo, je odrešilna in name deluje kot pomiritev.