Alenka Jovanovski Taji Kramberger, prvič

Implikacije tvojega predavanja in tvojih pesmi me tako pripeljejo do sklepa, da politična poezija vključuje posebno, angažirano vrsto govora, ki spaja glas in telo, najbolj osebno in najbolj intimno spaja z zavedanjem množice drugih primerov v zgodovini (že to je točka spajanja z nadosebnim), vse to pa nazadnje izkristalizira v politično gesto odpora proti vsakršni razdiralni gesti posameznikov ali združb, ki družbo in posameznika (njegov notranji svet!) instrumentalizirajo na različne načine (kot poligon svojih pridobitnih iger, kot rudnik oziroma material/objekt izkoriščanja), a vselej tako, da posamezniku ukradejo življenje. Osnovna matrika tako vzpostavljenih struktur in instrumentalizacij je hierarhija, ki ne temelji na ustvarjalnem znanju, ki bi vključevalo in povezovalo vse člane neke družbe oziroma nekega ekosistema, pač pa temelji na izključevanju, razdiranju in na tatinsko-prevarantskih veščinah, ki ustvarjajo sužnje in izkoriščane, v množici atomiziranih posameznikov pa zbujajo občutja nemoči, frustracije in pasivnosti, kakršna lahko eksplodirajo v razdiralno jezo. Obstaja tudi konstruktivna jeza, da se razumemo, tista, ki blokira škodljiva dejanja: to jezo uporablja politična poezija, vendar jo uporablja kot gorivo pretanjene analize takšnih združb in njihovega delovanja. S tem se ukvarja cikel pesmi o Omertaniji. V italijanski besedi omertà je ponižnost (l’umiltà), s katero so še preveč učinkovito operirali reakcionarni gospodarji na ozemlju Slovenije, strukturirana v ponižnost gospodarju, iz česar nastane skupnost ponižanih in ponižujočih, ki jih v zločinsko združbo povezuje zakon molka.

Pomembno je tudi, da si prvoosebni govor, ki je glas-telo, ne dovoli nadeti nobene vloge. Zakaj? Seveda bi na tem mestu lahko uporabila filozofski pristop in začela s tem, da je glas „drugi“, da je telo „drugo“, da je „drugi“/„drugo“ zmeraj tisto najbolj teptano, vendar bom pristopila z druge strani. V družbeni strukturi, ki jo strukturira matrika privida oziroma laži, zanjo pa je značilno nasprotje med besedo in gesto/dejanjem, besedni in miselni izraz kot primarna nosilca pomena pogosto lažeta, medtem ko telo-glas kot sekundarni nosilec pomena, na katerega običajno nismo pozorni, ne laže, ampak izdaja laž. Zato je govor z lastnim glasom-telesom že sam po sebi angažirano, nikakor ne enostavno ali udobno dejanje odpora in upora proti prej opisani strukturaciji družbe in vpetju (ukleščenju) posameznika vanjo. Še več, govor z lastnim glasom-telesom je v prvi vrsti izbira in odločitev.

Pri tej isti pesniški gesti gre tudi za samoohranitev, se pravi, za ohranitev živosti in tudi življenja samega. To mi je v enem izmed najinih pogovorov o tvoji poeziji odkrila Barbara Korun in strinjam se z njo. Razkrilo pa se mi je tudi naslednje: simbolno umorjeni vseh časov težko ohranijo svoj glas-telo. (O omertà, zakon zamolka! O omertà, žrtve, ki molčijo o zločinu in ga kakor bolezenske klice prenašajo na druge! O tem je govoril Jure Detela v pesmi Poskus dešifriranja pojava, imenovanega čarovništvo). Če ga ne ohranijo ali če nikoli niso imeli niti priložnosti, da bi vzpostavili svoj glas-telo, govorijo z glasom, ki ni njihov. V preteklosti so simbolno umorjeni govorili z glasom gospodarja-morilca in so tako ne le participirali v gospodarjevi mentalni strukturi, ampak so jo tudi perpetuirali. Simbolno umorjeni danes govorijo (govorimo?) z glasom nikdoja, z glasom prikritega gospodarja. Njegov glas prihaja izza belega platna občih mest in gre v procesu komunikacije skozi nekakšen vmesnik, ki temu glasu poreže ostre robove in ga spremeni v robotsko prijazni, preveč pravilni, neživi, neosebni, netelesni (!) glas.

O tem odlično pišeta Bourdieu in Wacquant (P. Bourdieu – L. Wacquant, „Sur les ruses de la raison impérialiste“, Actes de la recherche en sciences sociales, št. 121 – 122, marec 1998, 109–118), ko analizirata način produkcije „univerzaliziranih“, povsod po planetu razširjenih problemov in idej. Neka ideja ali problem se namreč univerzalizirata in začneta zmagoviti pohod po znanstvenem polju in v kulturnem novinarstvu šele potem, ko sta izkoreninjena iz kulturno-historičnega konteksta, znotraj katerega sta se izoblikovala, ko torej pride do opustitve partikularnosti, ki so dotični ideji/problemu šele dajale barvo in pomen. Na ta način momentu izkoreninjenja in departikularizacije sledi moment pretvorbe ideje/problema v obče mesto, se pravi v obliko, v kateri je idejo/problem mogoče univerzalizirati. V tej fazi se začne njen „zmagoviti“ pohod po znanstvenem polju in v polju kulturnega novinarstva, začne se val sekundarnih in jalovih (samih sebi namenjenih) teoretizacij, na osnovi katerih pa se vendarle gradijo akademske kariere in se zamegljuje stanje stvari. V skrajni fazi „univerzalizirana“ ideja/problem postane nevprašljiva in se jo lahko uporabi kot slepilno zaveso (sama to imenujem nikdo) tistih politik, ki ustvarjajo in perpetuirajo hierarhije, neenakosti in nepravičnosti. Kot primer takšne univerzalizirane nevprašljive ideje Bourdieu in Wacquant navajata „fleksibilnost“ zaposlitev, v ozadju katere seveda gre za legitimizacijo in legalizacijo kršenja osnovnih človekovih pravic.

Je pa še nekaj na stvari. Pojem „univerzalizirane“ ideje/problema se kaže kot „večinski govor“, torej postane dispozitiv „demokracije“. Hrani se iz osebnega in telesnega govora, iz osebne in individualne izkušnje, toda tako, da ji odvzame vse osebno in telesno, ter za svoje cilje izrabi njen pozitivni ali etični potencial (od katerega pa je ostal le še videz). Toda na tej stopnji je „večinski govor“ že postal govor maloštevilnih gospodarjev. In če je poezija – v skladu z nekakšno planetarno vulgato – postala manjšinski govor, zgolj osebni govor, potem se mora truditi, da bi zares bila tako zelo osebna in individualna, da ob uporabi tudi drugih orodij (analize) zlomi videz večinskih govorov in jih razkrinka. Natančno to počneš, Taja, v svoji zbirki.

Straši me sumljiva, sintetična pravilnost glasu nikdoja, za katero se lahko skrivajo strašni kompleksi, tudi kompleksi agresije. Straši me parolarska, ideološko pravičniška značilnost glasu nikdoja, ker pod krinko pravice z govorico (razmerje: beseda vs. telo, beseda vs. realnost) zahrbtno deklasira tiste, ki upate govoriti brez naličja nikdo in ste razkrinkali nikdojevo ideološko taktiko. Straši me pritlehna želja glasu nikdoja, ki trdi, da bi tvoja poezija postala kredibilna šele v trenutku, ko bi ti, torej Taja Kramberger, pristala na vlogo žrtve in bi revna in ponižana zapustila državo. (Ta nikdojeva pravičniška zahteva me spomni na kritiko, ki jo je neka nemška novinarka izrekla Pahorjevemu romanu Spopad s pomladjo (navajam, kar je na predstavitvi angleškega prevoda tega romana povedal sam pisatelj): Kako je mogoče ljubiti in zaljubiti se po izkušnji koncentracijskega taborišča, ali ni to izdaja te izkušnje? Toda ali ni izdaja te izkušnje ravno pristanek na to, da vlogo žrtve, ki so ti jo dodelili gospodarji, odigraš do konca in dovoliš, da te ta izkušnja namesto v življenje privede v samomor, kakor se je zgodilo z mnogimi bivšimi, preživelimi taboriščniki?) Značilno za nikdojev govor je, da je njegovo razumevanje pravičnosti povezano s hlepenjem po krvi drugih: v tem najde perverzno zadoščenje, v pravičniškem opazovanju pravičnosti tistega, ki pristane na vlogo žrtve, kajti samo mrtvi pravičniki so dobri in uporabni pravičniki. Predvsem jih je mogoče instrumentalizirati in zabrisati njihovo sporočilo.

Glas nikdoja ni glas, ker je izgubil telo. Glas nikdoja je mešanica ideologije in govorice: glas-telo je bilo v procesu izdelave glasu nikdoja spuščen skozi vmesnik, atomiziran oziroma remasteriziran v fantoma. V glas brez telesa, v glas brez glasu. V parole-in-libertà, v besede, ki se osamosvojene odgovornosti in učinka in pomena in telesa prosto igrajo, njihova igra pa je na ravni družbenih povezav in učinkov srhljivo blizu fašizmu. Mislim, da je to pesniška konsekvenca uporabe glasu nikdoja v poeziji.

O vsem tem mi da misliti tako pesem „Kdo ste? (I, II)“, nagovor osebkom brez jaza in telesa, kot tudi pesem o slabi pesmi, ki „kot prazen žakelj ne stoji pokonci“. V tem kontekstu se mi še enkrat pokaže smiselnost in potrebnost tvoje pesniške geste: izbira prvoosebnega govora, kjer polno participirata glas-telo, je naloga odpora in upora proti govoru nikdoja – in tiraniji občih mest. Je tudi opomin, da se z besedami ne v poeziji in ne v vsakdanjem govoru ni mogoče pre-prosto igrati. Ker imajo besede vselej neki učinek, ki se ga da odmeriti in o njem presoditi z belimi ali s črnimi kamenčki.

Priznam, da v tvoji pesniški gesti najdem nek ostri rob, ki mi ni všeč in po mojem mnenju ni bil potreben: denimo v živalskih metaforah, ki so v pesmi, nekakšni sodobni Ezopovi bajki, (A)socialno podjetništvo, aplicirane na človeška bitja. Če odmislim branje na ključ, človek (ženska) v tej pesmi postane blond gosenica, čeravno ji na nek simpatičen način daš možnost svobodne odločitve, ali se bo habilitirala v metulja ali pa bo še naprej žrla zdravo omertansko listje, in celo simpatično prikažeš, da je problem v tem, da „gosenica“ pravzaprav že vedno izbira med nasiljem in nenasiljem, a se odloči napačno, neetično. V tem momentu pesem uporabi problematične, iz okolja vzete mentalne vzorce, in „gosenici“ ponudi možnost njihove deaktivacije, se pravi, možnost drugačne, etične odločitve. Vendar me kljub vsemu temu moti začetna degradacija človeka na žival (insekt), in to ravno zaradi historičnih implikacij strukture takšnih metafor, ki jih kot zgodovinarka nedvomno poznaš veliko bolje od mene. Na tem mestu imam o tvoji pesmi dvome. Je mogoče, da si dovolila, da v tvoj govor prodre struktura govora gospodarja? Ali pa pri živalskih metaforah morda sploh ne gre za degradacijo, glede na to, da se gibljemo v polju žanra angažirane basni in je žanr tisti, ki določa pomen in domet živalskih metafor?

A kljub temu pridržku ostaja nespremenjeno vse, kar sem rekla o pogumu, o nujnosti tvoje pesniške geste, o tem, da je tvoja pesniška gesta zelo zelo na mestu. Ker je integrativna, povezovalna, ustvarjalna. V polje družbe namreč nazaj pripelje izključene ali tiste, ki bivajo na margini: ker govori s svojim glasom, tudi njim pusti, da govorijo s svojim glasom. Tako se ta pesniška gesta kombinira s pristnim dialoškim govorom, ne pa samo s formalistično polifonijo, ki jo včasih zasledim pri Tomažu Šalamunu. Skozi tvoj dialoški govor spregovorijo koprski žerjavisti in petletna hči enega od njih, ki svoj rojstni dan zaradi izkoriščanja očeta praznuje „5. zmaja“: 5. zmaj je ocena dela (a)socialnih podjetnikov. Predstavljena je usoda študentov in študentke s koprske FHŠ, ki morajo na novo poiskati (ali tudi ne poiskati), kje in kako je mogoče ohranjati živost. S svojim glasom spregovori študentka v pesmi Navodilo za uporabo barab, ki dekleta polnomoči za to, da zapustijo vlogo žrtve in življenje vzamejo v svoje roke. Vpotegnjena z roba v sredino sta tudi Braco in Taja iz ene najlepših ljubezenskih pesmi, kar jih poznam – in v to isto sredino je s to gesto vpotegnjena tudi mama, na posteljo privezana, „pokakan[a], uporn[a], a prisebn[a]“. Pesem o tvoji mami je ena najčudovitejših in najmočnejših v zbirki. Je najbolj osebna, najbolj ranljiva, iz nje vejejo pristno sočutje, milina in – pogum. Hkrati pa je tudi to – politična pesem.

Ko pregledujem in v mislih obnavljam vse te pesmi, se mi zdi, da je učinek tvojih pesmi v tem, da v poziciji na robu prideš v svoje lastno, živo središče in da zaradi tega premika zmoreš zelo osebno seči k najrazličnejšim ljudem, ne glede na položaj ali mesto v družbi, zlasti pa tistim, ki so potisnjeni na rob (na rob klifa). Tvoja pesem jim poda roko in jih postavi nazaj v družbo. In to se mi zdi zdravilno, v tem momentu prepoznavam transformativno moč ali zmožnost tvoje pesmi. To, kar je razlomljeno in uničeno, je z ljubeznijo obnovljeno in postane célo.

Še nekaj se mi je razkrilo o glasu-telesu v zbirki Z roba klifa. Pesniška gesta tukaj poezijo pomakne na rob med etiko in estetiko, ta premik pa reflektiraš v različnih pesmih. V osnovi tvojo poezijo berem kot nerazdružljivi spoj med etiko in estetiko. Ravno zaradi svoje etične strukture – na ta globinski način piše zelo malo (slovenskih) pesnikov, mednje prištevam Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka in Jureta Detelo – ta poezija šele postane estetska. In sicer ne površinsko, formalistično estetska ali estetska na ravni občih mest („edino to je lahko poezija“), ampak strukturno estetska. Ne kamen, ne veter, ne ogenj je ne razdrejo. To sem se naučila ob branju Detelovih Orfičnih dokumentov.

Vendar v zbirki Z roba klifa stopiš še za korak dlje; verjetno je ta korak dlje politična poezija, pogumna, robna gesta. S korakom dlje se namreč srečni spoj etike (ne morale!) in estetike razdre tako, da se etika, ki je v prvi vrsti etika ščitenja življenja in živosti, postavi nad estetiko, torej tudi nad samo pesem kot pesem. V pesmi Tenis denimo primerjaš zamahe s pisanjem in praviš: „volja po kondiciji je nespremenjena“, lepota „ponesrečenih zamahov“ pa je lepa „ne estetsko, ampak človeško.“ Ko na rob klifa, na rob same pesmi postaviš celo samo pesem, to storiš v poskusu ohranjanja „glave“ (torej človeškosti), ne pa žogic in verzov (objektov). Mislim, da na ta način zaščitiš koordinate svoje pesmi in jo zaščitiš pred zamegljevanji in izkrivljanji, ki so se v tej deželi ali nasploh v zgodovini dogajala pod praporom nečloveške, površinsko in formalno estetske, fašistoidne lepote. Lepote senčnikov iz ustrojenih človeških kož, ki so jih dale izdelati soproge poveljnikov nemških koncentracijskih taborišč. Remasterizirani glas nikdoja je njen naslednik!

Ravno zaradi tega menim, da v tej zbirki s korakom dlje izvedeš daljnosežni preobrat, ki odpira novo obzorje. Na osnovi tega obrata se lahko zgodi sprememba samih načinov produkcije (misli, besed, del, dobrin). Mislim, da gre tu v formi poiesis kot žanra in verzne oblike za nekaj veliko širšega, za premik v smeri k poiesis kot celote vseh del. Celota vseh del pa ni objekt, ampak je tisto, kar je živo, kar je življenje, kar se pretaka kot živa voda in zdravi vse bolezni in je dano vsem živim bitjem: ne le kot možnost, ampak v prvi vrsti – kot izbira.

Spominjam se Iva Svetine, ki je na lanskem simpoziju o poeziji Tomaža Šalamuna izpostavil dilemo, pred katero je postavljena umetnost oziroma poezija. Dilema zanj se je glasila „poezija ali življenje“. In izrekel se je za poezijo, ki se ji podredi življenje, ter podobno razrešitev te dileme pripisal tudi Tomažu Šalamunu. Takrat sem v sebi močno nasprotovala njegovemu odgovoru, a tega v skoraj popolni odsotnosti simpozijskega dialoga – kako tipično za duha časa in za (a)diskurzivni prostor – nisem uspela izraziti. Je mogoče, da mora biti življenje podrejeno poeziji, znanosti, neki disciplini? Sliši se skoraj kot religiozna vokacija. In vendar, v tovrstne vokacije ne verjamem (več), če ta podreditev življenja disciplini v prvi vrsti ne deluje za živa bitja. Te dileme se mi zdijo lažne, pravzaprav pa so stare, o njih piše že Cervantes v Don Kihotu, ki hoče biti najprej dober vitez (=vloga, status), in šele sekundarno, da bi zaigral svojo vlogo, želi skrbeti za uboge in pomoči potrebne. V tvoji zbirki najdem odličen preobrat te (nihilistične) dileme.

Ljubim poezijo.

Toda pravim:

naj ta pesem umre, če to pomeni,

da bodo ljudje živeli bolje,

da bo družba bolj pravična

in bodo mračnjaki vseh vrst

res odgovarjali za svoja dejanja.

Pesem je le podana roka. (Pesmi eksila, 19; Z roba klifa, 154)

A v trenutku, ko pesem postane le podana roka (a kaj je več kot to?) in se je v imenu te geste pripravljena tudi samoukiniti, ni konec poezije. Gre samo za zapustitev poezije, ki služi kot pred-ložek ali pod-ložek organizatorjev kapitala/kriminala. Toda to poezijo si zapustila že davno.

Te čaka novo polje poezije/izkušnje? Najbolj vznemirljivi verzi v to smer se mi zdijo verzi o tišini. V pesmi Izmere zapišeš:

Dolžina, širina, višina, tišina.

Prve tri izmerljive, zadnja ne.

Kako naročiti police za dela,

ki bi jih hotela prisloniti na zadnjo,

najdaljšo

in skrivnostno

dimenzijo?

Tišina ni isto kot molk, prav tako je nočem postavljati v kontekst neizrekljivega in jo s tem vkleniti v religiozni diskurz. Tišina je popolnoma druga paradigma. Povezana je z notranjim mirom, hkrati pa žari. Nedosegljiva je nemirnim, gospodarjem in sužnjem. Ni brezbrižna, ampak vse zajema. Žal o njej vem premalo, da bi lahko o njej pisala. Zato bom končala z vprašanjem, ali politična poezija vodi v tišino in je torej na njej še nekaj bistveno več in globljega od spreminjanja družbe. Je tišina pred politično poezijo in pogoj politične poezije? Tišina kot izvir globoko osebnega in tistega, kar je še globlje od osebnega, je najmanj pogoj, da spreminjanje družbe ne postane parola, ideologija, površina.

A morda ni prav, da govoričim o nečem, kjer ne bivam. Zato ti lahko samo še čestitam in te lepo pozdravim.