Ana Porenta o Iskanju hrane Barbare Jurič

» … ITI S POGLEDOM DLJE OD VIDENEGA … «

Zame je Iskanje hrane intimno srkanje ponotranjega sveta Barbare Jurič. Atmosfera, v katero zbirka postopno zajame bralca, je krhka pod pritiskom resničnosti, svetla od zagleda, obsedena s senzibilnimi spomini iz otroštva in odločno prebrskana pod očesom življenja. S posebno (navidezno) lahkotnostjo me pesmi pospremijo do lastne intimne plati, ki se je, za razliko od pesnice, ne bojim (več), saj mi pomaga »iti s pogledom dlje od videnega / zagledati medvrstice semen« (str. 33).

Pesmi nihajo od prvoosebne pripovedi, zdaj množinske, zdaj edninske, te poudarjajo (prisiljeno) spojenost in (iskano) ločenost pripovedovalke od ostalega sveta, do tretjeosebne opazovalke in radovedne sogovornice (moškega, polža, sinice, masla, avtomobila, grenivke, mačjega kašlja …). Pritipajo se do samega roba, niča, takrat pa pesnica najde dejanje: » … ko začutim praznino, / se sklonim za kamnom / in preverim življenje pod njim« (str. 49). Življenje utripa iz vsake pesmi, ker so besede v vseh kontekstih pomensko osredotočene, pomislim.

Močno me pritegne hoja vrikverc (pesem Naborki, str. 60 – 61). Meni predstavlja posrečeno in domiselno metaforo za branje preteklih piscev (mož), ki šajtajo (ali pa so vliti v spomenike). Pisanje se brez hoje vrikverc tako ali tako ne more začeti. In z razblinjanjem v naročju (kamnitega) Prešerna. Je pisanje spominjanje, je obstoj, je soočenje s strahom, in kdaj je (ali sploh more biti) intimno? Takrat, ko ugotoviš, da pisanje ni mačji kašelj, ker nekaj, česar ni moč dokazati, ne obstaja? Ga je treba (vsakemu zapisovalcu) na novo izumljati? Strah pred preteklim, pred prihodnjim in pred lastno hojo vrikverc se med pesmimi razkraja. Med branjem zbirke se tudi sprašujem, gre za namerno oddaljevanje od izročila ali za približevanje novemu (v nekaterih drugih pesmih nastopijo tudi sodobna referenčna imena)?

Iskanje hrane je ukvarjanje s poezijo, z lastno govorico – od kod, zakaj in kaj so besede, pri čemer se pesnica ob njih počuti (poleg ljubljenja) najbolj odmaknjena od stvari. Iskanje hrane je še branje, »katerokoli knjigo odprem / se odpiram navznoter« (str. 35), ki med drugim pomaga ločiti individualno poetiko od poetike drugih.

Naenkrat se mi iskanje zazdi samooskrba – gre za preživetje z lastno energijo, z lastnimi besedami, ki zarisujejo intimen obstoj nekoga, da bi se preko njih na-hranil. Ko se opogumi objaviti knjigo, morda nahrani tudi bralce. Mene je že. In zdi se mi, da je avtorica s pesniškim prvencem začela hoditi v nasprotni smeri od rikverc.