Ana Porenta o Razporeditvah Dejana Kobrana • Pesnice o pesnicah

VIDENJA, HITRE RAZPOREDITVE

Vidim reinterpretacijo Tuljenja; pobratimsko pobalinsko narativno fluentno napitinico Ginsbergu; oris generacije brez vizij in avtentičnih odnosov, naphane s kokakolo in z do milimetra izmerjeno lepoto … ferske otoke vidim kot simbol ovčjih čred, ki se združno in brezciljno pasejo po omrežjih … edini imperativ države je lepota in znanje vsaj treh tujih jezikov za small talkanje.

Skratka: ena velika praznina.

Slišim jezni, angažirani, impulzivni izpirajoči govor iz množice. Dejan Koban, ki razbija praznino, ko jo izreka, lomi njeno samoobnavljajoče kolesje. Pesnik ve, da je prvoosebni množinski subjekt, v katerega je potopljen tridesetdoštiridesetletnik/ca, prepričljivejši od edninskega. Ampak vseeno, v drugem delu zbirke z omnibusom iztrganih identitet, posameznosti, ki jih izpostavlja zaradi skoka ali zgolj zasuka v nerazpoznavni čredi, išče vest posameznika – če je ima še drobec.

Spomni se, da so nas starši opozarjali, da »nihče ni varen pred izginjanjem« (str. 33) –

lastno izginjanje vidim kot potapljanje v nepregledne podatke divjega gozda informacij in nezmožnost kritičnega selekcioniranja – da nas »oči bolijo od nakopičenih dimenzij« (str. 34) – in tistega, kar prihaja v nas, nismo več sposobni vrednotiti.

V petem in šestem delu Razporeditev (ko je množica množično izklopljena), je čas za majhne misli, kot rem faze (ali utripanje na dnu), je čas za (samo)diagnosticiranje, seciranje. Mikropogled, ki nas bo morda na hitro izlačnil: »med besedami so se razrasle praznine pomenov«. (str. 66)

Ampak pesnik sluti, od kod se je sedanji pasivizem razrasel, kako se je začel in nebrzdano raztegnil do grenkega spoznanja, da je avantgarda mrtva (str. 81) in ajd, odrasli človek, izjoče srce, ko se (nanadoma?) zaustavi (tu se bo vsak zaustavil, mesto v zbirki, str. 85, kjer gre za čutenje!).

Zazdi se mi, da se pesniški subjekt po teh apokaliptičnih mukah končno samovoljno izvije iz množice. Vidim ga, zašilil se je v ost, ki štrli iz nje, da bi jo z(a)bodel s svojo ostrino in predrl hiper napihnjen mehur praznine, v katerega je pridušeno zatesnjen narod.