Barbara Korun o V tvojem objemu je prostor zame Taje Kramberger

POVABILO K BRANJU

Ko sem v febraurju 2015 po nekaj urah branja zaprla knjigo V tvojem objemu je prostor zame (knjige, ki so mi zelo všeč, prvič preberem od prve do zadnje strani brez premora), sem avtorici v navdušenju napisala sledeče (in jo povabila na Pesnice): Draga Taja, prebiram tvojo knjigo. Hvala! Očiščuje, ohrabri, daje moč, veselje, radost, pogum, jasnost misli, toplino.“ Tako doživetje napisanega sem v sledečih mesecih še poglobila, čeprav se je medtem pokazalo, da je avtorica izgubila vse zaupanje vame in je z mano pretrgala tudi vsak stik.

Tu pa je besedilo:

Res redke so priložnosti, da lahko berem tako prepričljivo poezijo v slovenščini – bodisi v originalu bodisi v prevodu –, a v istem tednu sem imela srečo, da sem prebrala še eno tako močno in lepo knjigo: Ostani Nataše Velikonja. Tako se mi je primerjava ponudila kar sama – ob sta močni, prepričljivi zbirki, nenavadni in izstopajoči (v najbolj pozitivnem smislu) v našem okolju; moč jima daje resnica, ki jo pojmujem kot ‘skladnost s samo seboj’, kot identičnost ‘telesa’ in ‘govorice’, nezavednega in zavednega, intelektualnega in čustvenega, oz. kot je v besedilu na zavihku h knjigi Krambergerjeve zapisala dr. Alenka Jovanovski: „Ta poezija zelo močno je prav zato, ker se v njej zlivajo beseda in telo (delovanje v družbenem polju).“ Namen obeh knjig, kot ga sama vidim, je prav v tem, kar v nadaljevanju v odličnem besedilu izpostavi Jovanovski: „Da bi se (uničevalna – op. B. K.) mentalna matrica zdrobila. Da bi znale in zmogle ustvariti prostor, širok in globok, in da se pri tem ne bi ustrašile, podlegle ali legle na limanice.“ Ženska oblika glagolov tu ni naključna – obe pesnici nagovarjata žensko občestvo (oz. z besedo Adrienne Rich, ki jo bom tudi v nadaljevanju citirala iz knjige O lažeh, skrivnostih in molku: womankind) oz. predstavljata „del prizadevanja po definiranju ženske zavesti, ki je politična, estetska, erotična in ki noče biti vključena ali zajeta v kulturo pasivnosti“ (prav tam, s. 13). Obe pričujeta o ‘socialnem umoru’, torej o družbenem umoru ženske, ki ne molči, temveč lucidno, uporno in argumentirano kaže na ‘slepe pege’ družbene realnosti – gre za umor skozi revščino oz. s sistematičnim odtegovanjem (dostojnih) pogojev dela, z mobingom, zapostavljanjem, opravljanjem, molkom oz. z brisanjem iz kolektivne memorije, zanikovanjem pomena njihovega dela, gre za intelektualno krajo oz. prisvajanje njihovega intelektualnega dela itd. Pesnicama je poleg nenehnega družbenega angažmaja zoper družbeno uničevalskost do žensk intelektualk oz. še širše zoper družbeno izkoriščanje na katerem koli področju, poleg poguma in pokončnosti ter iznajdbe ‘novega jezika’, o katerem piše A. Rich, sorodna tudi „ljubezen do žensk“: gre za občutek pripadnosti, za osebno genealogijo; Taja Kramberger svojo knjigo pomenljivo posveča „ljubljenim, glasnim, borbenim, pogumnim in človeško odprtim ženskam v svoji družini“ in se v pesmih nanaša na pesniške in družbeno angažirane predhodnice (predvsem južnoameriške tradicije), torej žensk iz zgodovine (t. i. državljanskih) vojn, (podpiranih s strani globalnega kapitala ali ZDA), morij neverjetnih razsežnosti, žensk, ki so se s svojim življenjem in poezijo borile zoper vse oblike diktature in totalitarizma (npr. Claribel Alegrio, Margaret Randall, Sonio Sanchez, tudi Gabrielo Mistral, Victorio Ocampo, Alejandro Pizarnik, Audre Lourde, pa tudi Claro Zetkin in Roso Luxemburg ali Roso Parks; pri nas omenja Eriko Vouk), Nataša Velikonja pa svojo knjigo, v kateri piše o ženskah, s katerimi živi, ki ji omogočajo preživetje, o urški in nini, tanji, zaključi: „ … in tu, v moji časovni in prostorski bližini, poteka kataklizma, in jaz še naprej razmišljam, kako bom pisala stare ljubezenske pesmi, kajti videla sem nas tako veličastne, in ne morem oditi.“

Problem preživetja izpostavljata obe: Krambergerjeva se je rešila z eksilom, Velikonja z distanco distanco distanco, z notranjim odmikom; vendar nobena od njiju ne podlega eskapizmu, obe sta čuječi in jasno se zavedajoči, kaj se dogaja, jasno pričujeta o zločinu, kataklizmi. Kritika bližnjih (Velikonja nagovarja (mlajše?) lezbične aktivistke in vstajnike, lezbično skupnost, Krambergerjeva med drugim ‘pesnice’), predvsem pa kritika družbene klime, družbene matrice, o kateri govori tudi dr. Jovanovski, je pri obeh v ospredju, ne pa prevladujoča. Tu je pomembna razlika, o kateri pričujeta vsaka iz svoje (predelane) izkušnje (Krambergerjeva govori o NE-ju, ki bi ga ženske morale varovati kot pečatnik; Velikonja piše o distanci); obema pa je skupno to, da želita svoje vedenje, izkušnjo prenesti, želita pričevati, so-ustvarjati drugačno družbeno realnost; zato tudi pišeta. Obe živita alternativo – ljubezen (Krambergerjeva npr. v pesmih Ljubezen je drugo držaljanstvo, V tvojem objemu je prostor zame, Tvoja roka, moja roka itd.; Velikonja pa pravzaprav ves čas piše ljubezenske pesmi (citiram iz zadnje, naslovne pesmi ostani): “tu smo, toda znamenja, ki so sestavljala ljubezenske pesmi, so že dolgo spremenjena”).

Mislim, da sta ti dve knjigi tako pomembni, da ju nikakor ne bi smele spregledati oz. da bi ju morale postaviti v središče svoje pozornosti – saj sta namenjeni prav pesnicam, prav temu, zaradi česar so bile Pesnice o pesnicah ustanovljene in zaradi česar se mi zdi vredno ta prostor vzdrževati odprt in odziven – ali če ponovno citiram besede Taje Kramberger (iz zbirke Vsakdanji pogovori): „ Ko pišem, želim srečevati / odprte in duhovite ljudi, da / novo pesniško pokrajino obdajo z nežno / in prepustno membrano.“