Danica Križanič Müller o Trpljenju mlade Hane Katji Gorečan

Korespondence

… jaz pa bom tekla do konca življenja.

(Katja Gorečan, Konec Hane ali Katja)

Daleč so tvoje roke

I

Vzpenjaš se po snegu, ki raste iz zime,

misliš se v urah zlatega sonca, ki bodo

sledile, ali pa se samo pripravljajo,

čeprav ne tako, kot da bodo ostale.

Spominjajo na izginjanje ulice

z dna stoletja, ki se nikoli ni prav

zasidrala vanj, ulice najlepših rečnih

mostov, kar jih je kdaj prišlo mimo.

Zanj je bil vedno le nedolžen mimohod,

nič pravega za njegov bosopeti tek.

II

Od pomladi, ko si se odločila,

da je raje več ne odpreš (čisto lahko bi umrla

v katerem njenih najkrutejših aprilov),

je tvoje življenje stisnjeno ob nogah.

Ni ti uspelo in vendar nikoli nisi nehala upati.

Daleč so tvoje roke, na drugi strani,

trudijo se z delom in bežijo, po neskončni ravnini

vsakega posameznega dne. Kot da te tam nihče ne (s)pozna.