Iztok Osojnik o P(l)asti za p(l)astjo Petre Kolmančič
Velika snežna sova druge strani te strmo gleda v oči
Velika snežna sova te strmo gleda v oči
To ni civilni pogled
To je panoptični pogled avtoritete noči –
v njem si natančen odčitek vseh svojih poglavij
vključno z opombami in oklepaji.
(Panoptikum)
Tako pretresljive pesniške zbirke izpod peresa slovenske pesnice/ pesnika že nekaj časa nisem bral. Pri tem poudarjam predvsem pretresljivost, ne toliko položaj zbirke na sodobni slovenski literarni sceni, ker bi me to odpeljalo proč od tega, kar bi rad napisal. O njeni primerjalni vrednosti bodo pisali kritiki in slovenisti. Vsekakor gre za enega najmočnejših, najbolj presenetljivih pesniških glasov v zadnjem času. Toda, kakor rečeno, ta smer razmišljanja vodi v stereotipno preigravanje znanih tem, v poeziji Petre Kolmančič pa ne gre za nič stereotipnega, za nobene klišeje, in nič takega, kar bi kazalo na željo po pisanju poezije v kontekstu literarno družbenega uveljavljanja, ali, kakor mi je bilo pred kratkim rečeno, pisanja poezije zaradi nujnosti objave vsaj ene knjige na dve leti, ker to omogoča podaljševanje statusa in kandidiranje za štipendije. Kakor da bi poezija v določenih krogih pomenila samo še izpolnjevanje nekakšnega kulturniškega formularja, ne pa nekaj človeško usodnega in svetovno konstitutivnega. Takšno špekuliranje za Petrino poezijo vsekakor ne velja. Obratno, vse njene pesmi se odvračajo proč od tovrstne aktualnosti, ne samo, da so daleč proč, ampak so povsem izven. Aktualnost njenih pesmi je drugje. Njene pesmi niso izven samo v pomenu tovrstnih pesniško-družbenih stremljenj, ampak so izven (ali znotraj) tudi v pesniškem smislu, torej v duhu one slavne Goethejeve krilatice, za katero se je izkazalo, da je sicer imenitno zveneča, a prazna, saj vendar ni nikakršnega izven ali znotraj vesolja, saj je prav v poeziji vse izven/znotraj. In to še posebej velja za Petrino poezijo, saj njena poezija izrecno kaže prav to, to udejanja, uresničuje, zaradi tega in tako je (poezija), je petrakolmančič.
Morda sem se prehitro zaletel in se na silo poskušal prehiteti, namesto, da bi se umiril in tehtno stopil v dialog z njeno poezijo. Dobrohotni bralec mi ne bo zameril par samonanašalnih pripomb. Mislim na smisel mojega teksta, na poskus odgovora, čemu naj bi služil pogovor v pesniški zbirki. Vedno sem bil trdno prepričan, da je bralec v dialogu z tekstom (in s samim seboj), da v svoji aktualizaciji teksta aktivira ontološka stanja, ki prebijejo objektivno distanco poznavalca ali kritika do teksta, njegovo povrhnjico, in se strastno angažira v globljem dialogu od tega, ki ga omogoča samo razumevanje pomenov, oziroma tistega, kar naj bi se pokazalo, ko si zastavimo vprašanje, kaj je pesnica hotela povedati. Če se bralec ujame v past pomena, če išče in oblikuje nekakšno vzporedno, do golega oluščeno besedam pripadajoče in ustrezno univerzalno razumevanje ter interpretira zgolj to, kar je avtor oblikoval na ravni pomenov, metafor itd, potem je že v osnovi zgrešil samo poezijo, saj se postavlja na mesto nekoga, ki ve, pri poeziji pa ne gre za vedenje. Ali še hujše, nekoga, ki ve, kaj avtor ve. In iz te pozicije potem pojasnjuje nekemu tretjemu bralcu, kaj naj bi bila resnica tega vedenja, te poezije, kakor da je ta tretji bralec idiot, ki mu je treba njegovo lastno resničnost pojasniti v luči ekskluzivne arkane. Menim, da je tako objektivno branje z distanco in razumevanjem ne le omejeno, obsojeno na invalidni ter inštalirani subjektivizem, na domeno vcepljenih praznih mnenj, pa naj se še tako sklicujejo na znanost ali bolj primerno rečeno, na vedo o literaturi/ poeziji, ampak tudi povsem napačno. Problem vede je namreč v tem, da se – če izvzamemo bitko za akademske in socialne privilegije – sama sklicuje na poezijo in na avtorja, pri tem pa ju sploh ne upošteva, ni v živem dialogu z njima (in sama s sabo). Ta pristop se torej kaže kot nezadosten, kot tisti, ki ne stopi v pesniški dialog, ne zastavi in ne aktivira sebe v usodnem pomenu te besede, ki pomeni zasnovanost in osvojenost po pesmi, torej se ne udeleži, ne angažira v tistem, ki ne pomeni samo sveta določene poezije, temveč predvsem svetovnost sveta v presežnem smislu, ki s subjektivnostjo/ objektivnostjo nima nič opraviti, ker jima prav kot poezija predhodi. Saj govorica ni nič subjektivnega, subjektivna je deloma samo njena raba, pa še ta je strukturirana zunaj samega govorca, pravzaprav prav govorica je tista, ki strukturira govorca, tako glede dinamike njegovega bitja, njegove kognitivne konstitucije in horizonta konceptualne percepcije, kakor glede njegove eksistencialne, avtentične življenjske dogodivščine. Človek se v govorico rodi, govorica je polje njegovega bios (socialnega bitja), njegove človečnosti, njegovega biti več kot samo žival (zoe), zgolj biološkega bitja. To ne pomeni, da podcenjujem živali v njihovi živalskosti, nasprotno, prav tako jih vidim kot nam, ljudem, enakovredna bitja usode in pravice do življenja, torej v polju etične drže, ampak o tem sem in bom še govoril na drugih mestih. Prav govorica poganja družbeno realnost človeka, najprej njega kot posameznika, potem pa še njega kot družbeno bitje, drugačnega človeka pa itak ni. Poezija je torej precej več kot stvar posameznikovega okusa ali mnenja, nekakšna neobvezna estetska zabava. Je izven človeka, a je hkrati tudi znotraj njega, saj je človek scela oblikovan po govorici, oziroma po tistem, kako je govorica zasnovana, strukturirana in kako ga določa. Tu se ne bom spuščal v nadaljnje učene razprave o tem in v odpiranje horizontov označevanja, zadostuje, da dojamemo zgornje misli. Torej vsako dejanje v govorici pomeni svetoven poseg. Govorna gesta ni samo tistih nekaj besed na papirju in (strogo določenih) pomenov ali informacij, ki naj bi jih te besede posredovale, ampak vedno angažira totaliteto sveta, svetovnost v imenovanju, konstituciji obstoja kot takega tako na ravni avtorja, kakor na ravni bralca. Govorne geste je treba torej vzeti resno (skrbno in odgovorno pravi Petra Kolmanič v pesmi Gule daž), saj nas odprejo v našem vzajemnem univerzumu, nas vzpostavijo kot obstoječa družbena bitja, prav prek govorice šele smo. To je tudi je izvorni pomen besede poiesis, poezija je torej izvorna govorna gesta, kar pomeni, da se funkcija umetniške govorice razlikuje od vsakdanje komunikacijske vloge govorice. O tem bom več napisal spodaj.
Kakor rečeno, že nekaj časa nisem bral poezije izpod peresa slovenske avtorice ali avtorja, ki bi me tako stresla. Je streslost prava beseda za doživljaj te poezije? Te ali katerekoli druge? Gre za ontološko stanje. Ima pretresenost kaj opraviti s fundamentalnim stanjem, dejstvom, da smo? Kaj to pomeni? Ponavadi pretresenost povezujemo s tragičnim občutjem, tega pa v tej poeziji ni, razen če tragičnega ne razumemo v starogrškem pomenu, kjer gre za soočenje z usodo, za udarec realnega, za udeleženost v vesolju, ki se razkrije in s katero se srečam onkraj svojega vsakdanjega življenja, na drugi strani (Velika snežna sova …), tam, kjer to življenje ni več zgolj vsakdanja rutina, ampak se odpre in silno zaživi, onkraj (konvencij) dobrega in zla. So dogodki in stanja, ki zasnavljajo in osvojijo pretresenega človeka, vse je po njih in mi smo po njih znotraj in smo po njih zunaj. Ti dogodki/ doživetja se kažejo v poeziji, v njej spregovori po poeziji zasnovan in osvojen človek, prav poezija zasnavlja in osvaja in odpre.
Zdaj se postavlja vprašanje, kdo govori, ko se dogaja poezija? Je v tej zvezi ustrezno razmišljati o govoru? Sodobna poezija ne govori več, se ne oglaša z glasovi, resda se deklamira, toda danes je najprej napisana, gre za dogodke pisave, za izpisovanje črke v usodnem pomenu besede kot sledi obrata/ iznika neke arhaične zmote/ zabrisa. Morda jo človek najprej v nekakšni inkubaciji zasnavlja kot slutnjo v sebi (ali ona njega), toda to se dogaja na ozadju že zapisanih črk, in njena zasnova se polno aktualizira šele, ko jo preseka črka, šele v razpoki črke se utrne črna noč, če uporabim izraz Petre Kolmančič. Problem pisanja (za razliko od govorjenja) pesmi samo omenjam, ne mislim se spuščati v razpravo o tem, toda že od začetkov zgodovinskega sveta, ki mu pripadamo, živimo v polju pisave, knjige, pisanja, grammatike, ki je vseobsežno, ustanovno. Redki so dogodki, ki se zgodijo izven črke, pa še o teh se konec koncev piše, tako da se zdi, da se tudi oni podrejajo zapisovanju. Tudi tako imenovani ikoničen obrat se ne izogne sistemu lastnega označevalca. Vprašanje gramatičnega označevalca je sila dramatično, njegovo sodobno informacijsko inačico lahko prepoznamo v oznaki za računalniški softver, v besedi »program«, torej v protokolu označevalnih postopkov, ki vpelje, izvaja, potrjuje in vodi neko kibernetično delovanje. Grška beseda za črko je gramma, pro-gram bi tako pomenil nekaj vzporednega besedi pro-log, pred-govoru, govorjenemu uvodu, ki vpelje grško tragično igro. Danes se ta tragična igra odvija na prosceniju digitalnih algoritmov, ki so zgolj neka tehnološka oblika označevalca, toda strukturno niso nič manj nihilistični, dokler se ne zmorejo dotakniti tiste funkcije označevalca, ki ne služi več nadzoru, pomenjanju in prenosu sporočil, torej govorice, ki je ne instrumentalizira (pravi) pomen, ali, če posežemo po njegovi skrajni obliki, zakon (pravopis), teror, tisto, kar je politično vsiljeno kot obvezujoče (zakon) in človeka reducira na izvajalca ukazov, zahtev, pravil, postopkov podrejanja in servisiranja, na kratko, izvrševalca dogmatskega, oblastnega diktata, ki izniči njegove potrebe in potenciale. Takšno pravo je oblika primarnega nasilja in njegovo izvajanje ustanavlja oblast, ki temelji na kriminalnem delovanju (ilegalizmu, korupciji). To so težka vprašanja, ki jih tu ne bomo razrešili, omenjam jih samo za to, da opozorim na etično zasnovanost poezije, tisto, kar se kaže v poeziji, je namreč vedno že etično, že uresničena etična drža, za razliko od moralističnega jadikovanja moralnih in vsakovrstnih drugih imperativov, ki s svojimi neuresničljivimi zahtevami in direktivami služijo vlečenju za nos in izkoriščanju naivnežev (navijačev, vernikov, volivcev). Torej v pomenu, ki ga jasno vpelje navedek iz Brižinskih spomenikov, ki pravi »če bi ded naš ne segrešil«, in pomen ustanavlja kot neko tujo, dodano, naloženo obveznost, ki so nam jo z orožjem vsilili za našo in jo zdaj kot tuj (Adamov) dolg odplačujemo mi, ki s temi dedi, ki so se takrat zadolžili nekemu neznanemu Gospodarju (ki se mu reče Bog ali danes tuji finančni trgi), nimamo nič. Greh omenjenega svetopisemskega deda je njegov in ne naš greh. Tako kot to velja tudi za bančne obveznosti in dolgove, ki niso naši dolgovi, pa jih vendar moramo zaradi za lase privlečene krize in izsiljevanja politike odplačevati mi, ne pa dolžniki, ki so jo s krediti pobrisali v davčne oaze.
Tako, s tem sem začrtal ristanec za drugi del mojega razmišljanja. Zgoraj sem zapisal: piše človek. Toda treba je poudariti, da sta človeka dva, tokrat sicer ne tista dva iz slavnega darvinističnega šansona Frana Milčinskega Ježka, od katerih eden špancira, drugi pa gara, ampak sta to ženska in moški. Navedel bi lahko celo vrsto avtoric in avtorjev, ki jasno poudarijo to reč. Pretresljiva govorica ženske se drugače kaže kot moška govorica. To bom upošteval. Vsekakor jaz moški berem poezijo Petre Kolmančič, ženske. Tega ni mogoče skriti in tudi ni potrebe po tem. To ni vrednostna sodba, to je stvar onega čudenja, ki so mu stari Grki rekli thaumazein, čudenja, da smo, ne pa da nismo. Ne vem, ali so bile pri tej izjavi soudeležene tudi stare Grkinje. Sapfo, tako imenovana deseta muza, in zanjo lahko trdimo, da je stara Grkinja par excellence, je zapisala tole (v prevodu Marka Marinčiča): Vse … izreči … jezik … praviti zgodbe … tudi moškemu … večje … Z besedo »vse« je prevajalec prevedel izraz »pan«, ki je isti kot v izreku panta ta onta, »vse je«, vključno z nami. Torej se Sapfo na določen način strinja z mojim razmišljanji o moških, ki berejo pesnice. Namreč, da naj se nam vse izreče. Če si ne izrečemo vsega, pride do hudih zadev. Tu torej ni dvoma o pan niti o moških udeležencih. To, da smo dva, zajema veliko različnih načinov, a v glavnem se bom tu gibal v polju spodnje dialektike. Z besedami Petre Kolmančič smo
Nekakšne dvoživke smo; včasih zunaj, na kopnem,
včasih potopljeni v svoja notranja močvirja.
(Dvoživljenje)
Vedno smo, toda nismo vedno na enak način. Globoko notri se nekaj usodno razlikuje, včasih smo tako, kot da se temu sploh ne bi čudili, kakor da je biti samo po sebi umevno ali pa da sploh ni vredno upoštevanja. Čeprav se brez biti sploh nič ne da. Biti je temelj vseh možnosti, vključno s smrtjo. A večinoma živimo tako, kakor da so pomembne vse druge zadeve, plačevanje položnic, zabavati se, obogatiti se, ustvariti si položaj v družbi. In vse, kar to povleče za sabo. Toda to vse drugo ni pan, ni vse, ker umanjka tisto ključno, tisti je od vse je. Bit. Poezija je estetski agregat biti. Ključna zadeva. Zaslužiti na račun drugega ali pa sprijaznjeno, molče ali nepremišljeno sodelovati v postopkih nasilja, ki to omogočajo, ne da bi se spraševali o svoji vlogi in ne da bi naredili kaj za kvaliteto svojega življenja, zavzeli jasno in dejavno etično držo. Živeti tako, da se prepustiš drugemu ali še radikalneje, da od drugega pričakuješ, da poskrbi in prevzame odgovornost zate. O življenju v reflektorju smrti, svojem in tujem. Življenje teče mimo, kakor da gre za nepomembna vprašanja, za naravno danost, v ospredju so zgolj družbene zlorabe in finančne malverzacije, ki človeka zadenejo v živo in mu ne dajo dihati. Ali v času vedno večje brezposelnosti in revščine ni več prostora za usodnejše soočenje z goloto sveta? Ali ima posameznik danes, v času te podle, podtaknjene krize, sploh pravico pesniti? Se to spodobi? Se spomnite slavne pesmi Berta Brechta Rojenim za nami. Kakšen čas je to,/ ko je govorjenje o drevesih skorajda zločin,/ ker predpostavlja molk o tolikih hudodelstvih? V času, ko gre za golo preživetje. Postaviti vprašanje o poeziji na tem ozadju je boleče. Vendar gre ravno za to, da je tudi v takih časih treba pesniti, generirati bit, ohranjati življenje. V osnovnih oblikah družbenega življenja se skriva globalni mehanizem, ki vodi in obrača skorumpirani, nepravični svet, uničevalni mehanizem polaščevanja in izkoriščanja. Metafori kopnega in notranjega močvirja pripadata temu mehanizmu. Toda temu mehanizmu stoji naproti še drug mehanizem, ki ga kaže prav poezija. In tudi poezija Petre Kolmančič. Ni naključje, da poezija vedno izplava na družben vrh v času krize, v času oteženih razmer (izrednega stanja), ko se izostrijo ključni pomeni življenja, življenje kot tako, življenje v svoji biti, v ustvarjalni obstojnosti kot taki. Spodnje verze je mogoče brati zgolj kot osebno izkušnjo ženske, ki se pogreza v lastno subjektivnost, toda po mojem mnenju je v njih na delu precej več kot tradicionalno razlikovanje sanj in budnega sveta neke posameznice. V drugi kitici pesmi Nočni vid Petra napiše tole:
Včasih noč ostane še globoko v dopoldan,
včasih noč prekrije dneve in tedne in leta
nad nami s svojimi črnimi krili v zenitu.
Takrat končno spregledamo s svojimi nočnimi očmi.
Noč, o kateri je tu govora, je noč, ki presega notranje, subjektivno doživetje ženske, ki je spala in sanjala, je nekaj, kar nam pripade kot ljudem, kot nam, ki smo, pripade temu »smo.« Tu se prikaže naša pretresena bit, sproži se nočni vid, ali kakor zapiše v pesmi Pogled, prvi, je brezdanja izraznost budnosti. Je torej to, kar nam pripade s tem, da avtentično smo. To se v tej fazni razsežnosti ne razlikuje med moškim in žensko, razlike, ki se dopolnjujejo, poženejo šele iz tega ven. Pa še potem gre za vzajemno drugost/ budnost, ki ni nujno vezana na biološki spol, čeprav pripade telesu. S pesmijo smo izven konvencionalnih nihilističnih tenzorjev, v nekem preblisku/ pred-stanju posvetnih razlik in zlorab.
Naš pogled vidi in ve: da je najbolj črna noč tisto,
kar ti lahko pogleda iz oči ob katerikoli uri dneva.
Da je muzika, ki si je nihče ne drzne igrati,
tako silno nežna, tako strašna, da ob njej pokajo zrkla in srca.
(Nočni vid)
Se pravi, gre za vidnost brezdanje izraznosti budnosti, ko noč ne pomeni časa, ko spimo in sanjamo, ampak tisto svetovnost, ki se odpre v živi izkušnji brezdanje budnosti kot jasna noč doživetja tega »smo« v odprtosti onstran instrumentalizirane in preganjave vsakdanjosti pomena. Tako izkušnjo imenujemo mistično doživetje, mistično v toliko, ker ni nič takega, kar bi lahko prepoznali ali zaznamovali kot primarno stanje. Goli performativ. Poezija Petre Kolmančič se torej kaže v tej razsežnosti kot uresničena izraznost, ko ne gre za prikazovanje kakšnega presežnega pojava, ampak za naelektreno izkušnjo tega fundamentalnega dejstva, tega biti tu kot brezno lastne odprtosti in niča. Ta izkušnja se zadira globoko v slepilno vsakdanjost in sredi te vsakdanjosti odpira jaso nočnega vida, v katerem zasveti istina samooživljene pesnice, ko jo piše poezija, govorica biti v njenem postajanju in obstajanju, saj gre za živi čas naše vsakdanje tovrstne izkušnje.. V pesmi Zvenenje piše:
Zaiti v času
…
izgubiti se v času in sočasno najti druge čase
menage a trois časov,
kjer so žebiloji, zdaji in šeneji sparjeni in
rezonirajo kot triangel
zvenijo v začasnosti,
v izven-časnosti
Izkaže se torej, da je časov več. Obstaja kronološki čas, čas urnikov, koledarjev in rokov, ki nas priganja v službo, čas, ki mu moramo služiti v neprestanem toku opravkov in obveznosti (k temu spada tudi t.i. prosti čas kot čas), in neki drugi čas izvenčasnosti, kjer so pretekli, sedanji in prihodnji čas zvenenje triangla enega in istega časa, to je znotrajčasnost našega strastnega biti, čas naše zasnovanosti in osvojenosti, ki ga ustanavlja poezija. Kairos. Ta čas ni tok časa, ampak je dogodek časa, rez v kronološkem času, ki se zgodi, nenadoma se pojavi v lastni zdajšnjosti, tukajšnjosti in trajnosti, postane in vztraja. Prav to je delo poezije kot tiste ustvarjalnosti, pri kateri se to odvija. In tako rekoč nič drugega. Vse drugo je umetelno kovaštvo, zastor utvare, zgodovinsko prilepljen čez oči človeka, ki je zaspal in izgubil sposobnost nočnega vida, ne da bi jo zares izgubil, samo gleda ne več na ta način, ker ga vodi osredotočeni stroj pohlepa, izkoriščanja, korupcije in nasilja. Poezija torej razgradi dno vsakdanjega sveta, ki se uničuje v naštetih oblikah, in odpira zakrito prazno brezno svobode še-pred-njim, v katerem pomeni izgubijo svojo oblastno nadzorovalno, ukazovalno vlogo in se raztopijo v avtentičnem življenju v čistem zanosu, v neskaljeni esenci, kakor Petra zapiše v pesmi Vajang kulit. Sam bi sicer namesto besede esenca uporabil besedo ekstaza, ampak to je njena stvar, ona je pesnica, ki vzpostavlja navzočnost, ki tiktaka (Svetovi), ustanavlja čas.
Da zgoraj ne govorim počez, dokazuje tudi verz, ki uvaja drugo veliko temo njene poezije. Sicer je zbirka razdeljena na šest sklopov, ki sledijo loku zbranih pesmi. Posamezne sklopi imajo naslove, ki skupaj sami po sebi pomenijo nekakšen zaključni sonet, magistrale v obliki Kosovelovih konstruktivističnih pesmi s povsem izvirno barvno paleto.
Včasih noč ostane še globoko v dopoldan
Govorice za posebne priložnosti
Temna snov
Metastaze bližine
Fuscum subnigrum
Približevanje malinam
Vsakega od posameznih naslovov dodatno uvedejo verzi iz pesmi avtorjev, ki Petri Kolmančič očitno veliko pomenijo (Roberto Juarroz, Vladimir Nabokov, Marina Cvetajeva, John Donne in Michel Tournier). Pod vsakokratnim navedkom je odtisnjena barvna reprodukcija ene od slik slikarja Marka Jakšeta, vendar tu ni prepoznati njihove neposredne zveze z njeno poezijo. Posamezni sklopi so bolj ali manj tematsko zaključeni in sledijo prelomom posameznih pesniških odsekov. Toda zbirka je nedvomno enotno komponirana, njena reciva temu celota (Ena v nič) scela prehaja čez pragove posameznih poglavij in orkestrira kompleksno partituro. Po ontološki uverturi, posvečeni lirski tubiti pesnice v njeni individualni istini, se v nadaljevanju ob njej pojavi še drugi in se te dotakne s svojo ontologijo, s svojimi razpotji (Pokrajina). Ni dvoma, gre za ontologijo, za brezpotja/ brezna, ki se odprejo/ zasvetijo na jasi poezije. Čas, o katerem sem razpredal zgoraj, ni prazni, abstraktni čas, ampak je čas nekoga, ki je živ, je, diha, konkretno obstaja, je konkretno ontološko stanje konkretne ženske. Človek ni sam, kot sem ugotavljal že zgoraj, ni eno, ampak sta dva, ona in on (ni povsem jasno, kako je s tem, ko gre za otroke. Petra jih komajda omenja). Človek je sestavljeno družbeno bitje. Kot rečeno zgoraj, se približno po prvi tretjini v pesmih v zbirki poleg lika „pisateljice“ v pesmih kot njen drugi pojavijo še tretjeosebni liki. Najprej je to bela, dlakava žival (Svetovi), ki bi lahko bila marsikaj, avgusta nas potem obišče velika zelena kobilica (Zaupnost), nekoč pa tudi mala zelena regica (O brother, where are thou?). V konici tega niza je to moški, ljubimec in na koncu paradoksalno kar sama pesem. Toda pojdimo po vrsti. Kipenje notranje odprtosti za bit drugega se ne ustavi pri zeleni regici, strast postane tako intenzivna, da začne dišati. Biti ni prazno brezno, ampak je zgoščeno v instinkt brez koordinat (Vstajenje). Biti je ljubiti. Drugi je moški.
moški, en sam, vedno nov a zmeraj on.
Začela si dišati in on diši tako, da že boli. Greš na lov.
(Vstajenje)
V zbirki pesmi Vstajenje sledi pesem, zasnovana v trenutku, ko se med žensko in moškim utrne ljubezen (Nekaj tvojega nekaj njegovega), ko se biti drug drugega dotakneta. Gre za eno najlepših pesmi, ki sem jih prebral v zadnjem času. Tako se začne ljubezen. In potem traja, razvneta znotrajčasnost ljubezni. Vse pesmi v tem sklopu bi zahtevale posebno obravnavo, saj gre za izredno poezijo, za vretje besed in obratov, prepletov, metafor, silovitih podob in izbrušene govorice, za visoko lego, ki osupne s strastjo, intimno odkritostjo in izrazno veščino. Gre za pesmi ljubezni v vseh njenih preobražajočih se oblikah od čarovnije do nezmožnosti. Začnimo s prvo.
Kot mirna prostrana pokrajina prihaja ta moški k tebi.
Počasi a suvereno prodira v prostore,
kjer si jaslice mehko postlala svojim najbolj ranljivim pošastim.
Prihaja kot moški, ki ve zate, žensko.
Prebira te tam, kjer te ni še nihče izgovoril.
In ti mu odgrinjaš odeje, zastrta;
odgrinjaš mu sebe, p(l)ast za p(l)astjo.
Kot mirna prostrana pokrajina prihaja ta moški k tebi.
Pusti ti božat svojo floro in favno –
njegove divje živali ti mirno zaspijo pod perutnicami,
lahko te zbodejo njegove najbolj strupene bilke,
pa ti ne bo nič, ker si zanje proti strup, roža čudotvorna.
Pokaže ti svoje letne čase: kam se pozimi zateče
jelen njegovega srca, od kje spomladi privre hudournik,
kam jeseni iz pesmi odteče bližina in predvsem: kako narediš,
da poleti lahko pozabiš kjerkoli kadarkoli kogarkoli.
Gre za »naslovno« pesem P(l)asti. Tu naj bi se do konca razkrilo brezno, ki diha v srcu ženske kot njena ontologija, njen instinkt brez koordinat, njena ljubezen, lakota in čar, njena bit, ki ni ena, ampak sta dve. Sledi niz pesmi v dvojini, v katerih ljubezen v neskaljeni ekstazi, scela in intimno razkrita, diha s polnimi pljuči. A vse le ni enotno in polno. Že sam naslov zgornje pesmi nakaže, da tu nekaj le ni povsem neskaljenega. Na vrhuncu, bi lahko rekli, se nekaj prelamlja, ponavlja, pojavi, pa spet ponikne, reči se odvijajo s svojo predvidljivo/ samoumevnostjo … Vse bolj redko te poboža, pa tega ne znaš preprečiti (Tok reči). Čeprav se čudežno srečanje odvija v polni luči, se vanj prikrade tudi neka senca. Prideš lahko le do roba, do meje (Približevanja). Ker nimamo korenin, le sive sence,/ prilepljene na površine stvari. Le sive sence (Vajang kulit). Nekaj začne opletati, kakor kolo, ki se je snelo z osi in ima zvito feltno. V pesmi z naslovom Ikšom jovt ej mesep at, ki je okoli obrnjen prvi verz pesmi, ki jo naslavlja, se to izreče (ta pesem je tvoj moški). V vrtincu ljubezni in senc ima poezija posebno, včasih nevidno in včasih izrecno, izravnalno vlogo. Ljubezen ni zunanja pesmi, ampak je samo mesto nemogoče, pesmi zunanje ljubezni, za žensko njen pravi/ nadomestni, s tem pa tudi edini moški in ljubimec. V igri ljubezni vlogo drugega, moškega, izpolni sama pesem. Ne smemo pozabiti, da imamo pred sabo pojave, ki so domena poezije, ne pa pesmi zunanje resničnosti. Edina mogoča ljubezen kot polnost in istina biti je pesem.
Ta pesem je tvoj moški
in prav zdaj se boš ljubila z njo,
ker z njim, ki je ta pesem,
to ni mogoče.
To razmerje med nemogočo ljubeznijo in pesmijo meče »nevidno« senco tudi takrat, ko se zdi, da sonce srečne ljubezni stoji v zenitu. Le da je senčna zareza takrat skoraj popolnoma zakrita kot ob sončnem mrku ali pri skoraj polni luni. Zgornja pesem je v zbirki uvrščena pred sklopom pesmi, ki se razcvetijo v ljubezenski sreči. Toda prav tu, v preddverju sreče, se nakazuje zamračena lisa, ki pripada ljubezni kot taki. Nekdo, ve se kdo, je zapisal, da je ljubezen nemogoča. To ve tudi Petra Kolmančič. Poezija ne zastira, ampak razkriva,. Pesnica ve, kakšno vlogo ima poezija, ki ljubezen razgalja v zapleteni dvojnosti. Ljubezen je podtalno delovanje gverile njenega srca (…) ljubezen, gosta kot kri v posodi z dvojnim dnom, je že zdavnaj zavrela, prepozno je (…) ta zveza ne bo nikdar iz mesa (Kaj se je zgodilo?). Človek sprva pomisli na ljubezensko razmerje med konkretnima žensko in moškim (med Petro in njenim moškim), ki se kljub srečnemu razmerju ne ujameta povsem. Torej v skladu s prepričanjem, da poezija preslikava neko sebi zunanjo resničnost. To seveda ne drži že po opredelitvi same poezije kot poezije. Saj se že v naslednjem hipu izkaže, da ne gre za konkretno ali enkratno neuspešno neizpolnjenost v tem konkretnem odnosu, ampak da ta pripade ljubezni kot taki, v ontološkem pomenu, da je ljubezen vedno takšna, da je na koncu ni, da se nikoli trajno in popolnoma ne izpolni brez ostanka, da je resnica ljubezni v tem, da ni brezsenčne ljubezni, da je v njej vedno na delu manko, da se pojavlja z roko v roki s tem mankom. V zadnji trivrstičnici pesmi Hip-hip beremo
Neke slutnje prihajajo k tebi, občasno.
Tista prisotnost ti je danes pogledala v oči.
Nejasno veš, da je le hip, in potlej dolga večnost, ko Ni.
To pesem bi lahko postavili nasproti slavni pesmi Kajetana Koviča Južni otok, ki se konča ravno obratno: In južni otok Je. Toda zdi se, da je Poezija Petre Kolmančič prodornejša, bolj bistra. To seveda zveni precej pesimistično, a kaže realnost na delu. V potrdilo temu razmišljanju v pesmi Vajang kulit zapiše: Tvoja senca pa še kar pleše tam zunaj,/ tiho in brezbarvno se ljubi z njim, ki ga ni. Ni drugega, ni toliko pričakovane popolnosti. Povratna zanka, ki se vije čez celotno zbirko, pripelje nazaj do sebe, do neizogibne ontološke razloke. V pesmi Ena v nič, ki je v zbirki uvrščena proti koncu sklopa pesmi o ljubezenskem zanosu, se senca/manko kot tisto najgloblje, česar se ne da odpreti ali razdeliti na pol, izrecno razgali kot zadnja, nedeljiva sredica v zložljivem nizu votlih »ruskih babušk v babuškah« samosprašujoče ženske kot petrakolmančič, kot n!č n!č n!č,
in tudi tisto kar je v najmanjši votli petrikolmančič,
najgloblje, česar se ne da odpreti ali razdeliti na pol,
reciva temu celota.
Na zunaj trdna in nepokretna, ki se navznoter ves čas podira.
Nekakšen silos – naprava oz. stolp za skladiščenjem stvari v razsutem stanju.
Reciva temu …
To fraktalno utripanje, kroženje okoli temne praznine, sesedanje vanjo, v črni in prazni atraktor, ki srka vase, se kaže v pesmi V črno, še enkrat. Toda, kakor se izkaže, zdrs v manko oziroma samo prepuščanje njemu sploh ni pesimistična izkušnja. Obratno, gre za dogodek zasnove in osvojitve onkraj dobrega in zla.
Pogledala si v črno, še enkrat in tokrat do konca in tokrat zares.
In si bla not, povleklo te je, bila je totalka.
Zdaj si moja, je nekaj potihoma reklo, reci, da si, reci mi ja.
Rekla si ja, zaprla oči, se prepustila.
In te je vzelo, in te je imelo, kot še nobeden nikdar in nikoli.
Bilo je povsod: zunaj in not, severno, južno, gori in doli.
Kaj si in kdo, kje si, čemu, zakaj šele zdaj, ostani, si rekla, ostani!
Ne morem, ne gre, pridem in grem, le enkrat lahko me premamiš.
Zdaj veš, da je.
Zdaj veš, da obstaja.
Zdaj ne iščeš več.
Zdaj ga ni kraja, kjer ga ne čakaš
To je konec iskanja, loka, potovanja. A ne tak na koncu, ampak takšen, ki je vgrajen v samo iskanje in potovanje že od samega začetka kot konstitutivni rez, kot njegovo realno samo. Zdaj veš, da je. Nekaj je opravljeno. Kaj je opravljeno? Za kakšno čakanje gre? Je čakanje sàmo razgaljeno ontološko stanje, ko ni treba siliti nikamor več naprej, saj ni nobenega naprej? Čeprav še naprej traja prav kot čakanje, le da je zdaj živo razgaljeno in dejavno v svoji nedejavnosti, saj je prazno in kot tako ne more delovati. Lahko pa ustanavlja, postaja in ostane. Je to mogoče vzdrž(ev)ati, trajno ohranjati takšno odprtost? Ali pa je izkušnja premočna in te vrže ven, nazaj v »pesimizem«, je bilo vse skupaj samo še ena p(l)ast, ki je zgolj z videzom razkritja zagrnila noč in zaslepila nočni vid? Kaj je zdaj z vsem skupaj? Kaj se dogaja? Ali gre samo za enkraten dogodek, hip, ko si odprla kletko in se za trenutek spustila ven … zapreš kletko, se vrneš not, odvržeš ključ, se zlekneš v kot (Vajang kulit)? Zdi se, da se pesmi proti koncu knjige posedejo in zaprejo. Kje je ostalo črno iskrenje, čista ekstaza? Kakor da bi se razblinila črna noč, tista, ki seže globoko v dopoldan, tista, ki seže čez dni, tedne in leta. Tista brezdanja izraznost budnosti. Kaj se je zgodilo z nočnim vidom, kakor da bi ga zastrle tiste še ene veke za vekami, zaradi katerih se zapremo vertikalno in horizontalno neprepustno (Dvoživljenje). In potem? Kaj se zgodi s pesmijo v takem stanju?
Kar poješ, ni to, kar je. In kar vidiš,
se ti samo kaže tako. In kar med prsti streš,
zmečkaš, zmrcvariš, že ni več, kar je bilo,
postane mit, funkcija, pravljica smisla.
(Približevanje)
To so zaključni verzi v zbirki. So realni ali imaginarni, izraz vdaje, sprijaznjenja z gluhimi dopoldnevi, tedni, leti pesimizma? Kaj šteje, tisto v prvem delu knjige ali to v drugem? Oboje? Na tem mestu se zdi, da se je zbirka povesila navzdol, kot zaletišče skakalnice, toda ostala je prikrajšana za odskok in polet, ki naj bi sledil in ga obljublja zadnji dvostih pesmi Gule daž
nisi popustila v vseh teh letih, ni te zlomilo mnoštvo reči
in njihova lepljiva vztrajnost, niso te dotolkle krhke izginjajoče podobe,
v katere se sčasoma spremenijo RESNIČNI dogodki in RESNIČNE sanje.
Že pri sedmih se je začelo, nekaj med tabo in vsem tem,
in rečem ti, moja ljuba: ne bo se končalo.
Zbirka spominja na urno številčnico, na kateri se kazalci vrtijo v vedno istem krogu, a nikoli ne kažejo istega časa, pač pa vedno novo znotrajčasnost, intenzivno, razgaljeno, napeto, avtentično jaso biti, ki jo prečijo pesmi, ki iste, a vendar vedno nove p(l)ast za p(l)astjo žarijo v črno noč. A to niso ne pasti ne plasti, ki bi jih v igri odpiranja votlih babušk postopoma luščili s kakšnega jedra, da bi dosegli tisto prvo/zadnje, kjer se vse nepovratno izpolni. Človek lahko čaka, kolikor hoče, pa ne bo ničesar dočakal, razen lastnega konca (čakanja), saj je tisto, kar čaka, prav tisto, kar zasnavlja čakanje samo. Tu ni vertikal, po katerih bi se človek spuščal v globino prvobitnosti, vertikale se ne nalagajo druga na drugo v piramido skrivnostnega temelja ali dokončne odrešitve, ampak so vedno znova brez temelja, brezkončne, odprte, vržene na plan, enkratne, rezi, dogodki, ko si vzet in prevzet, pretresen, zasnovan in osvojen, ko te nekaj dodobra strese in trese, kakor trese električni tok, ki teče, a nikamor ne odteče, kar je jasno vsakemu, ki je kdaj prijel za gole žice. Pesmi ob koncu zbirke me pošljejo na začetek, po zaletišču konca odskočim spet na začetek, ki ni oni isti začetek, ko sem prvič začel brati, čeprav spet prvič berem, jaz, moški, med električnimi iskrami tankočutne, plemenite, zrele poezije v razkriti ontologiji in strasti na sledi po notranjih brezpotjih pesmi, kakor zapiše Petra. Reka se skoraj neslišno preliva, ko drsi mimo, večja je, manj slišno je njeno šumenje, a tistega, ki sliši, pretrese silovitejši tok. Štirje labodi so leteli nizko nad Dravo (Zimska noč). Kakšen dogodek! Brezčasen in vendar scela v tistem, kar je bit časa, čas kot bit, čas, ki živo kliče ono črno, ljubezen, ki zasnavlja in osvoji, se zgodi in ostane globoko v poldan, včasih dneve in tedne in leta.
Ta reka bo vedno vajin dom.
V njeni vodi se bosta ljubila,
v njeni (s)trugi se bosta odpočila.
(Reke)
Samo zdaj, povsem na koncu, še vedno ni povsem jasno, kdo sta ta dva, ki tu nastopata in v kakšnem ljubezenskem razmerju se tu znajde bralec poezije, kdo je velika snežna sova, ki te strmo gleda, če res velja, da gre za performativ umetnosti. Koga strmo gleda z druge strani? In kaj to konec koncev pomeni za vse tisto, kar sem izpostavil v prvem delu spremnega zapisa. Kakšno vlogo igra to v svetu, ki se obrača v krogu pozabe tega, da smo, da nismo zgolj abstraktne sence, ujete v vrtinec zlorab, tlačenja in uničevalnega nasilja. Poezija pokaže, da nihilistični svet, kljub vsemu nasilju ni totalen, ni panta ta onta, temveč zgolj samomorilski totalitarni režim, ki ga preči strukturno zastrta zev avtentičnega življenja. In da ima to nekaj opraviti z zapisovanjem besed, nekaj, na kar lahko samo opozorimo, ne moremo pa si tega niti pojasniti niti prilastiti. Lučnost, ki jo označimo z besedo poezija.
(Spremna beseda, objavljena v knjigi.)