Miriam Drev o Kimonu, na otip Klarise Jovanovič

KONCENTRIČNI KROGI SPOROČILNOSTI

Haiku, pet plus sedem plus pet zlogov, trivrstična japonska pesniška oblika, uspešno presajena v prostore evropskega in slovenskega pesništva. Kratkost, ki je osnovnica te, za fineso občutja in jezikovnega izraza ustvarjene forme, terja zgoščeno vsebino in poanto – zasuk. Pri njej se še zlasti ne izmuzneš z odvečnimi besedami. Lahko rečem, da je zanjo pravzaprav potrebna miselno poetska kaligrafija.

Strnjenost in moč pesnice v Kimonu, na otip je v tem, da misel obteše do esencialnega. In ob tem ostro osvetli detajl. Klarisa Jovanović v svoji tridelni zbirki s podnaslovi Obrazi, Njih dela in reči ter Njih dežele izpelje svojevrstno preobrazbo mitov.

Zornih kotov tradicije, kakor nam je predstavljena v šolah različnih stopenj kot tudi v umetnosti, se v glavnem ne zavedamo, tolikokrat smo ponovili lekcije, številni posamični deli deli pa so že kakor obrazci. V to zrenje smo tako rekoč marinirani, naj gre za grško mitologijo, biblične izsečke, slovensko ljudsko izročilo ali tudi zgodovinski spomin. Pesniška knjiga haikujev Klarise Jovanović lušči z nas te nanose, na katerih sta tudi že čas in raba zarezala razpoke. Opre se na drugačno perspektivo, pogled z zamaknjeno optiko obratom (alenčica, matjažu: »ko se iz turških / bitk povrneš, ne bom več / jaz, ne boš več ti«); izziva, kar je dolgo ostajalo nepregledano. Po eni strani vnaša prvine nežnosti v krutost danega, po drugi s preciznostjo jezikovnega izraza razkosa samoumevnost. Morda s svojim razpiranjem premnoge vzorce (tistega o grešnem kozlu; pa, recimo, o zrcalcu ali o kimonu) lahno – kot je edino zmožna knjiga pesmi – celo predrugači za prihodnost. Postopek vodi zaupanje do jezikovnega izraza, da to zmore. Svoj delež pridajo humor; zavezanost gibljivosti verza v zahtevni formalni zamejitvi haikuja; živost in nesprenevedavost pesničinega jezika. Njene pesmi učinkujejo kakor koncentrični krogi, ki po metu kamna v vodo nagubajo gladino: vali njihove sporočilnosti se širijo.

Ob branju teh, trikrat v abecedno zaporedje zvrščenih haikujev, ki od izročila sicer povzamejo paradoks in preobrat, se zavem, da je Klarisa Jovanovič z oblike postrgala odvečno patino in dodala nanos, ki preseže izhodiščno bralsko pričakovanje. Ob povedanem še, da zbirka zapušča vtis o dragocenosti življenja, nosilnem pomenu nadrobnosti in nedvomno, poezije. S svojo govorico pesnica izpričuje dar kakor v enem od haikujev pitagora: »in zakoličiš / robove peska, nebo / slepim mornarjem.«