Napovedi

Vabljene in vabljeni na

aprilsko srečanje Pesnice za pesnice s knjigo

ČRNO NA BELEM Lidije Dimkovske (v prevodu Aleša Mustarja),

ki bo v ponedeljek 9. aprila ob 19.30 v CENTRU POEZIJE TOMAŽA ŠALAMUNA

v prostorih JSKD na Cankarjevi 5 v Ljubljani.

 

AZILANTI

Pod zemljo je največji azilni dom.

Gre za samomorilce, ki so,

nesprejeti, poteptani in izmučeni na tem svetu,

prebegli na oni svet.

Podzemni azilni dom zagotavlja svobodo gibanja

od obrobja do središča in nazaj,

tri obroke hrane in dovolilnico za dnevni sprehod.

Azilanti nosijo zapestnice s svojo konfekcijsko številko.

Toda glej. Navadni mrliči gladovno stavkajo

zaradi prevelikega števila samomorilcev okrog njih.

Ne marajo azilantov zraven svojih urejenih domov,

nočejo, da bi vsenaokrog ležale zanke, prazne stekleničke od zdravil,

od padca polomljene kosti in od davljenja nabrekli trebuhi.

Na svoje zelene vrtove namesto strašil postavljajo križe,

za tiste, ki so umrli brez božje volje. Azilanti

so zmedeni in jezni, z eno nogo vedno nazaj.

Nekateri so pozabili pustiti sporočilo, drugi poljubiti hčerko,

eni so v pralnici pozabili obleko, drugi niso napisali oporoke,

tretji niso odpovedali potovanja, nekateri pa niso naročili smrti.

In zdaj so tu. S prevajalci na hodniku

in mapami v rokah čakajo, da jih sprejme inšpektor za azil.

Narodnost, spol, vera. Večina ima očete,

ne pa tudi očetnjave. Nekateri so alergični na prst

in so bili primorani oditi, ker niso mogli poljubiti svojih tal.

Nekateri so bili vse življenje begunci pred samim seboj,

ki jim nihče ni plačal zdravil proti staranju.

Nekateri so zakockali tudi nesrečo, ne samo sreče.

Spet drugi se dolga leta niso ljubili z ljubeznijo svojega življenja.

Nekaterih njihovi bližnji niso umorlil z nožem,

temveč z iglo ali pinceto.

Med njimi so ljudje, ki so živi šele, ko umrejo.

Azilni dom je poln in z bodeči žico pregrajen

od sveta navadnih mrličev.

Prispela sem včeraj. Dobila sem dve dovolilnici.

Podnevi bom nastanjena v azilnem domu,

ponoči v domu navadnih mrličev.

Ne vem, od kod se ne bom vrnila.

Lidija Dimkovska (1971, Skopje) je pesnica, pisateljica in prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonski jezik. Končala je študij primerjalne književnosti v Skopju in doktorirala iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Od leta 2001 živi v Ljubljani. Objavila je šest pesniških zbirk ter tri romane. Njena dela so prevedena v številne tuje jezike, prejela je vrsto makedonskih in mednarodnih nagrad, med njimi makedonsko nagrado za najboljši pesniški prvenec, dvakrat makedonsko nagrado za najboljše prozno delo leta ter romunski nagradi za poezijo Poesis in Tudor Arghezi, nemško nagrado za poezijo Hubert Burda, nagrado Evropske unije za književnost za roman Rezervno življenje ter evropsko nagrado za poezijo Petru Krdu. V prevodu Aleša Mustarja sta v slovenščini izšli tudi njeni pesniški zbirki Nobel proti Nobelu (2004) in pH nevtralna za življenje in smrt (2012) ter romana Skrita kamera (2006) in Rezervno življenje (2014).