Stanka Repar o Vmes Barbare Korun

»Pol me je, pol me ni«; poezija obtičanja

»amarilis s črno čašo/iz pestiča vre črnina /polna nečesa polna semena/zarodek čisto črn/nič se ne vidi in strah me je

/nimam/s kom//govoriti o tem« (Proizvodnja ljudi, s. 42)

Pesmi Barbare Korun so vedno nastajale v resnem bivanjskem razpoloženju, četudi so prisegale na čudovitost človekovega obstoja. Njena nova zbirka Vmes predstavlja še en korak v smeri notranje zresnitve, ki ves čas namiguje na nevzdržnost stanja stvari in duha: »Vzdržati to zapuščenost./ Ne vzdržati te zapuščenosti./ Popustiti, se udreti.« (s. 15). Deluje kot pesniški »rdeči alarm«, a ne samo za človeštvo, slovenstvo, medčloveške odnose, za svet, ki je zabredel v resne težave – a tudi zase. Lirski jaz je namreč neločljiv od same pesnice, na kar nakazuje že precejšnje število časovnih in prostorskih navedb, ki beležijo njegova popotovanja, prestopanja in začasna bivanja. In to je tudi prvi pomen naslova zbirke: poezija, ki nastaja »vmes«, med enim in drugim »opravilom«, nikjer in povsod, ko ni spočetja, sidranja ali domovanja … pa niti možnosti zanj. »Spet vmes, spet na hitrico, polskrito/ ilegalno poročilo«, (s. 24). Sledimo subjektkinemu premikanju po zemski krogli – ali po pokrajinah poezije, kamor je kot pesnica dopotovala (Dunaj, Praga, Beograd, Kolkata, Tübingen, Kijev, Rim, Neapel, Anzio, Jyväskylä, Managua, Miami, Baronissi … a tudi Strunjan, Ljubljana in Slovenija z njenimi »eht Slovenci«) – in skoraj vsepovsod srečujemo isti obup, iste zablode in zmote, ki puhtijo in postajajo neizpodbitna resničnost našega časa: »princip je isti« (s. 60).

To je tisti »trn v peti« – pa še strah v srcu, ki zna še kako svoboden polet preustvariti v mučno nemočno opazovanje sesuvanja človeškosti v njeno lastno brezno. Pesnica, ki ji drugi/druga pomeni vse, za katero (kar po naravi) človek ni samo neznanec, ni tujec, naenkrat, po vseh »steklenih črepinjah« osebnih spominov ter »bodečih žicah«, lažno predstavljenih kot »srebrna spirala zaupanja in varnosti« (s. 26), nima dovolj moči, da bi prenesla in do potankosti pesniško predelala vse gorje, vse hudobije in zlonamerna dejanja, vsa poniževanja in nasilne razčlovečitve, ki jih lahko zadane le človek človeku. In nekako brez notranje moči pretežno samo še drsi po stvarni, vendar dovolj zgovorni površini posameznih dejanj in zapisuje, kar oko vidi in uho sliši. Brez vase zagledanega filozofiranja, navzoča predvsem s svojo ostrino in natančnostjo opazovanja, ki tudi obrodi sadove. S pesnico podoživljamo »težo, ki nagne misel v glavi« (s. 53), recimo, ko se zave: »zmeraj bolj izginjam/ s tega sveta« (s. 52), ali ko reče: »obtičala sem vmes« (s. 62). In to bi lahko bil drugi pomen naslova zbirke Vmes: ravno tisto srhljivo domovanje v neobstoječem, ki ga je izsilila lažnivost obstoječega. Tudi človekova samoprevara, kadar sam iz svobodnega, za vse dovolj obilnega bivanjskega prostora na Zemlji zbija samo še krsto za svojo vrsto v imenu najvišjega božanstva: mamona.

In tako se vektor družbenega razvoja spreobrne v resnično »smrtno grotesko« v zajetju različnih »tehnologij varnosti«. Njihovi nosilci več ne vedo za »prabitje« v nas, ne slutijo, kaj vse od življenja ponika skupaj s posekano »rdečo bukvijo«, vesoljskim drevesom simbolne rasti in (vertikalnega) oplajanja prostora (s. 80), ali s spremembo z življenjem kipečih naravnih kotičkov v mrtva parkirišča (s. 58). Tudi o teh »nasilnih smrtih« pesnica spregovori. O »koščkih stvarnosti«, kot jih še zmore začutiti »moje edino telo« (s. 45), ko vse ostalo odpoveduje in se spreminja v svoje nasprotje. Tako kot lirski jaz:

V pogledu obmejnih policistov

na vlaku iz Ljubljane v Beljak

postanem ženska, svetlopolta,

starejša, potencialno nenevarna,

nebegunka, neteroristka.

Kakšna zmota!

(Na vlaku Ljubljana–Beljak, s. 70)

Zdi se, kot da za Korunovo ni več poti nazaj. Kot da je močno začutila svojo nevzdržno razklanost v tem svetu. Po eni strani še vedno odprta, pozorna, dovzetna, občutljiva in empatična (drža), ki se vživlja in oživlja prikrajšane in odrinjene (v zbirki je močno prisotna tematika beguncev), opažajoč vsako sporočilo človekove stiske in ljubezni. Po drugi njena lastna zbitost, nebogljenost, potrtost in nezainteresiranost na vsesplošni družbeni laži, ki povzroča samo še občutek naraščanja (skupne) krivde in puhti v kaos, razosebljanje ljudi, v uniformnost posameznikov. Predstavlja past – »črno oko« (namesto svetlega, božjega) in »črn zarodek« (naše prihodnosti). Edino (svobodno) življenje se nam vedno bolj odmika, pravzaprav s pomočjo »u-stroja«, ki smo ga s plejado institucionalnih ovir, z nevidnim delovanjem zastora smrti sami vtisnili živi stvarnosti v telo. Zastora – platna, na katero, po pesničinih besedah, radi projiciramo svoje površno zadovoljstvo, čeprav smo vedno bolj v objemu smrtnih prividov in ukan … vedno bolj »brezmožganski subjekti«, uporabljeni kot »brezpilotna letala« (s. 62 – 63). V pesmi Proizvodnja ljudi beremo njeno enobesedno, vendar ključno sporočilo: »razpadam« – skupaj z razpadanjem sveta.

Pesničin »zdrs med mano in mano« rezultira v njenem »bežim, ne živim, bežim iz trenutka / v trenutek« (s. 73). Kot »subjektil projektil« (»pol me je/ pol me ni«, s. 63), zamenja zorne kote, svoje sopotnike in spremljevalce (»Vsi so mi blizu, vsi daleč.«, s. 47), predvsem pa kraje. Slednje tako pogosto, da sčasoma postanejo Augéjevi »nekraji«, cone vmesnosti in neobvezne začasnosti (kot so hoteli, postaje, čakalnice, tuja dvorišča, prevozna sredstva, prehodni prostori …), ki ravno v tej neobveznosti omogočajo še kakšno nadomestno življenje, kakšen premik (v sebi). Ali vsaj njegov odsev (»še malo in še malo«, 47), brez ta pravega navdiha, z »brazgotino v jeziku«, celo nemima potočkoma »z brade naravnost v vodo« (s. 49). A tudi z neko slutnjo recimo neposrednega bivanja, ki je resnica. Za pesnico je vedno bolj ukalupljeno/a v naravi, vedno manj povezano/a s sočlovekom in človeško družbo: »Zaupam samo/ preprostim stvarem/ vodi zraku svetlobi« (s. 40).

Zatorej ni nič čudno, da si je kot uvodni moto zbirke izbrala citat Galwaya Kinnellja: »Nečloveško je osnovni kontekst človeške eksistence.« Ki ga kasneje dopolni z verzi-neverzi: »izgubila sem zaupanje v ljudi« in »ne verjamem več v družbo / ne verjamem v slovnico« (s. 39). Kar je in ni klic na pomoč, saj – od kod naj bi prišla (tista ustrezna)? Beremo: »kdo govori v čigavem imenu/ kdo vzpostavlja imena odnose hierarhijo« (s. 81)? Gotovo pa smo v zbirki soočeni z edinstvenim izrazom tesnobe, osamljenosti, strahu – tudi pred pozabo in zapuščenostjo. Z nezmožnostjo izbire: pomembno je namreč to, kot poudarja pesnica, česar ni moč razumeti, saj prihaja izven racionalne odločitve. Na žalost (ali na srečo?) tu nimamo opravka s postopki pesniškega poveličevanja, temveč z najbolj realnim spoznanjem, ki ga je mo

doseči. Sama pesem pa postaja tisto, kar govori. V njej ni ve

nagnjenosti do lepote, do izpiljene popolnosti. K večjemu naletimo na samo še nekaj utrinkov človeške ganjenosti ali nagajive igrivosti (»A. Ba. Ko. Eurobus./ Barake na poljih./ Kosovel!«, s. 15), ki v širšem kontekstu delujejo kot dobro prepoznaven pesničin podpis na manšeti. »Nisem pesnica«, poudarja Korunove lirska protagonistka v naslovu pesmi (s. 17), kot da bi bila ob soočanju z elementarnim propadanjem družbe in vsakodnevnimi človeškimi skrbmi vsaka estetika neverodostojna žalitev vsega in vseh.

Korunove pesem je tako (neizogibno?) povozila celo tisto najbolj osnovno razmejitev med poezijo in življenjem, med literarno estetiko in kruto realnostjo. V zbirki Vmes je od samega začetka dokaj vpadljiva avtoričina resignacija na literarno obliko oz. »pretirano« urejenost zapisa, kompozicijo (ni razdelkov, niti tematskih blokov) ali pesniško figurativnost (čeprav v njej najdemo močne metafore in prispodobe). Poezija in življenje se pretakata v eni sami struji, čisto navadno, brez razdiralnih besed ali visokih stilizacij. A že ta značilnost nakazuje pomanjkanje moči, brezvoljnost in utrujenost (namensko) ne več lirske protagonistke. Opažamo vrstenje skoraj dnevniških zapisov, ki nikakor ne stremijo v dvorano slave, temveč v pesniški neobstoj, v molk. V Agambenov nejezik (s. 79), ki zna paradoksalno zabrisati še tisto zadnjo »sled bivajočega« ravno v njegovi pretresljivosti in neizrazljivosti. »[S]trah me je/ nimam s kom govoriti/ o tem« (s. 43), izdahne pesnica, za katero je vedno veljalo: »Govorjenje je moja podoba bližine.« (Kate Bolick). In se v zaključni arendtovski pesmi dokončno izpove: »Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti./ Razpadel mi je jezik./ Sestavljam ga nazaj,/ potrpežljivo, natančno./ […]/ Brazgotina v jeziku/ mi služi, pričuje/ čuječno.« (s. 83).

Zadnje tri pesmi zbirke (s. 75 – 83) imajo nasploh močno sporočilnost, ki zbirki dodeli njen zaključni pomenski akcent. Mestoma ne vemo, kaj beremo – a je to še pesem, ali reklamno besedilo (recimo za »malo prenosno giljotino«), propagandni letak politične opozicije, novinarsko, malo distancirano poročanje, samotrpinčenje in samozdravljenje avtorice v dnevniškem zapisu, imenitna družbena analiza ter intelektualna diagnostika – ali prej kot vse to neka iz sebe iztisnjena svinčena resnica, »senca besed«, ki je vzklila v pesničinem jeziku kot daritev v obeh njenih pomenih?! Beremo o vladi, ki je na poti izgubila svoje ljudstvo, civilizaciji, ki počiva na zločinu, času za »mišje delovanje« in glodanje vrvi, ki »držijo družbeno laž«, »razpadu sveta« in praznini, o videnem in nevidnem, sojenju množičnim zločincem, ključnih pomenih onkraj verbalnega … Ni ars poetike – razen njenega pretakanja v živem, niti zadržkov pred poezijo kot zvrstjo. Celo pesmi, zapisane v bolj pozitivnem razpoloženju, v duhu tistega radostnega »vse sem« (s. 10) – na primer na s. 22 – 23, 54 – 57, 60 itd. – poniknejo pod gladino; skoraj jih ni. Nad gladino se pa raztezajo krvava vprašanja kot štrclji povožene človekove identitete: »svoboda, zaupanje, ne morem/ jih ne izpljuniti ne pogoltniti/ obtičala sem« (s. 26). Vmes.

Težka, a vseeno pomembna bera!