Tatjana Pregl Kobe o Obešanju na zvon Stanislave Repar

“DOVZETNA OPAZOVALKA NOČI”

V svobodnem verzu oblikovane pesmi Stanislave Repar v knjigi Obešanje na zvon obsegajo krajše lirične izpovedi, daljše verzne pripovedi in vizualno abstraktne verzne zapise, kar ponuja bralcu nenavadno bralno izkušnjo. Eksistencialno naravnano zbirko sestavljajo trije cikli z naslovi: Nestalnost, Obešanje na zvon in Več letni med časi. Tâka zasnova pesniške zbirke v izhodišču zahteva izvrstno poznanje književnosti, filozofije in feminističnih prizadevanj v širšem, svetovnem smislu.

Slovaška pesnica, pisateljica, esejistka, prevajalka, literarna­ znanstvenica, urednica in založnica Stanislava Chrobáková Repar, rojena v Bratislavi, se je na začetku 21. stoletja preselila v Slovenijo. Pridružila se je Kulturno umetniškemu društvu Apokalipsa in se posebej izpostavila z urednikovanjem multikulturne Revije v reviji. Piše v slovaščini in slovenščini, je avtorica trinajstih knjig poezije, proze, esejev in študij. Po njenem proznem besedilu Slovenka na kvadrat je lansko leto nastala monodramska uprizoritev. Jezikovna igrivost in ostrina družbene kritičnosti je njen prepoznaven stil, a v zbirki Obešanje na zvon je njena ekspresivna pesniška govorica še bolj uglašena s feminističnimi prizadevanji.

Osnovna raven poezije v knjigi Obešanje na zvon je feministična ženska pisava. Reparjeva namreč izpostavlja pogled na kulturološke pojave v dveh razsežnostih: s pogledom tujke v njej ne več tako tuji deželi in s pogledom ženske, ki razvija samosvoj način razmišljanja ter vrednotenja pojavov, ki jim je priča ali jih soustvarja. Osnova takšnega načina pesnjenja je tankočutnost, ki s povezovanjem racionalnega mišljenja prikliče predvsem odnos javnega z zasebnim. Dvojno naravo pesniške zbirke odraža avtoričina metaforično sugestivna moč, kar pogojujeta dejstvi, da pesnica ustvarja v dveh jezikih in da je družbenokritično in feministično naravnana ustvarjalka. Pesnica z domiselnimi fragmenti sooča identiteto in resnično podobo tipične ženske, skozi pesniški pogled jo kaže v prepletu humorja in etike, telesno in duhovno pa v različnih časih in prostorih.

S hermetično zaprto poezijo, dostopno le redkim izbranim, častí Reparjeva življenje, hkrati pa z mestoma v bolj razumljivih verznih pripovedih bliža človeka angažiranemu razmišljanju o bivanju v današnjem svetu in njegovi eksistencialni drži. Pri tem se predvsem posveča ženski. Njena umetniška naravnanost je v tej smeri vselej angažirana. Tudi v pričujoči zbirki je navzoč feminízem kot raznolika zbirka socialnih teorij, političnih gibanj in moralnih filozofij, pretežno motiviranih z izkušnjami žensk, posebej v socialnem, političnem in ekonomskem kontekstu. Večinoma se izraža skozi prosti verz, ki s svojimi spreminjastimi oblikami kot jezikovni barometer odčitava poglavitni vir avtoričinega pesniškega navdiha. Prizadeva si za izničenje neenakosti med spoloma – punce, opasne ste! – ter za promoviranje pravic žensk v družbi, za opominjanje na neenakosti med spoloma, za spremembe v družbenem položaju in za zastopanosti žensk v njem. Ta svoja globoko občutena razmišljanja doživlja skozi pesniški pogled. Njena naravnanost k pesniškemu videnju eksistencialne podobe ženske se čedalje bolj krepi, preide v humornost in satiričnost ter sedanjost sooči z groteskno preteklostjo v treh pesmih o pohodu žensk na Versailles. V današnjem času razmišlja o samopodobi, ki ne kaže portreta, na katerem bi naslikala svojo lepšo podobo. Ničesar ne skriva. Je neizprosna do sebe, ko razgalja družbo, vprašanja umetnosti in kulture ter odnos do žensk skozi prizmo zgodovine. V igrah besed se ji svet odpira, a jo tudi požira.

Poezija za Stanko Repar ni ljubezensko ležišče, v katerem cveti ljubezen, ki tako rada spočenja pesmi. Njena poezija ni stkana iz sanj, prispodob, metafor, ritma in rim ter nima umetniškega predznaka intimne poetike. Pesničin postmodernizem se zrcali v povezovanju navidezno nasprotujočih si teženj. Preko besede sproža magično energijo, ki vzbuja mir (kjer se megle vijejo) in preplah (vse dokler se dež ne ulije), ali intimnost, ko namerava govoriti o ljubezni, a jo namesto verzov prežema potrtost, in nostalgičnost, ko dobro razume otožnost / ki sledi dnevu, ko ta ugaša. A njena poezija ni intimna, kljub pisani paleti čustev ne nagovarja bralca s preprostimi prispodobami. Poezija zanjo ni enostavna slutnja, navzoča v vsakem človeškem bitju, ki mu omogoča, da se približa največjim skrivnostim. Pesnica namreč s svojim pisanjem bralca nenehno izziva. Nekatere njene pesmi ne potrebujejo razlage, a so tudi take, ki jo. Vsebina pesmi izhaja iz filozofske misli, oblika se naslanja na pesniško provokacijo. V knjigo so uvrščene tudi pesmi z nenavadnim pesniškim izrazjem, nekatere celo najbližje vizualni poeziji osemdesetih let prejšnjega stoletja. V (njeni) vizualni poeziji prevladujejo oblika, kompozicija in ritem, zanjo je značilno ponavljanje določenih vzorcev, ki se med seboj stikajo ali prekrivajo in s tem oblikujejo nove vizualne površine. A med znaki in črkami bralec, če le hoče, razbere sporočilo: s svojim lastnim princem objektivno zamolčana // subjektivno obtičiš med ljubeznijo – neljubeznijo // in po glavi ti steče množica (krdelo, čreda, stádo …).

Ne gleda se v zrcalo, ko si postavlja vprašanja, zrcalo je v njej. Budna je v blodnem krogu shajanja in uhajanja energij. Njena osrednja téma so podobe življenja. V vseh mogočih legah in z vsemi mogočimi odtenki, tudi v različnih več letnih med časih tretjega, zaključnega cikla zbirke pesmi Obešanje na zvon. Dovzetna opazovalka noči / in vsega, kar onkraj nje onemi, portretira ženske skozi lasten kalejdoskop. Poln barv, stapljanja časov in zgodb,a tudi prepleta teme, senc, pristanišč okostnjakov in prekrivanja ledenih plošč bivanja. S tâko poetično simboliko, nizanjem pomenljivih ali celo abstraktnih znakov in nenavadno metaforiko pesnica Stanka Repar neizprosno izpoveduje svojo resnico kot jo vidi, čuti, raziskuje in dojema.