Vida Mokrin-Pauer Tatjani Pregl Kobe

Ženska ljubečnost-lepota-spoštljivost iz vzgoje ujeta in za svobodo zapeta

Utrinki

Na belo nedolžni naslovnici črno-bela fotografija pesnice, ki ni več rosno mlada, je zrela in mladostna in ponosna in nasmehnjena. Naslov knjige, Žamet, in pesničnino ime pa napisan z belim na krvavo rdeči barvi okvirčka. V knjigi soneti v treh razdelkih: Zgodovina spomina, Plameni razdalje, Akordi viharjev. V formi, na zunaj vse urejeno, simetrično, čisto, umirjeno, zrelo. Znotraj ogromno vsebin in podob. O mladosti, ljubezni, dogodkih, prostorih notranjih in zunanjih. Milina, nežnost, ljubljenje, odtujevanje, zamolčevanje, žalost … Spomini na vročo minulo ljubezen ozaveščajo njeno že takratno iztekanje v ločitev. Nobene kričavosti, patetike, ampak pletenine opazovanja, (pre)dajanja, prisluškovanja, pogovarjanja, razmišljanja. Ogromno ljubezenskega, potovalnega, razvojnega, tudi družinsko in družbeno. Globoko in široko žensko. Narava in kultura in pokrajine in mesta Jugoslavije, Sredozemlja in drugod po Evropi, po svetu … Čustva čustva čustva in misli misli misli o času-minevanju-spreminjanju, odnavezovanju. V vsepovsod podobah še okusi, vonji, dotiki, zvoki, asociacije na umetniška dela. Osebne in širše zgodbe preskakujoče in prepletene.

Velik pomen te zbirke vidim v tem, da čeprav opisuje predvsem svojo osebno zgodbo, odslikava, zrcali tudi širši čas in prostor, kjer se je dogajala Tatjanina mladost in zrelost. Soneti so subtilni filmi hkrati tipične in hkrati izjemne ženske. Tipične v prepuščanju, mehkobi, v izogibanju temu, da bi se, kadar jo prevzema bolečina (ko jo moški spregleda, zapušča, zapusti), uprla, zahtevala soočanje, izbruhnila, zamerila, obtožila … Bolj je pozorna do drugih, do medsebojnega odnosa, kot do sebe, do svojih želja, drugim noče povzročati dram in ran, raje pusti, da se tiho dogajajo v njej. Tega se zaveda, a ne more nikoli niti za hipec skočiti iz svoje kože, lahko se le, in to z modrostjo, levi.

V pretresljivem sonetu na strani 18 pravi: “Obstaja veliko stvari, ki jih v življenju ne maraš. Ko se odločiš, da sam ne boš nikogar prizadejal, postane tvoja usoda odvisna od drugih. Iz tega se lahko rodi neusahljiva ljubezen in dobrota. Zato moraš ugajati ljudem, od katerih si odvisen. Ljudem, kakršen si bil sam, ljudem, ki živijo začasno, ki med samozatajevanjem vztrajajo pri svojem in samo čakajo na odrešilne spremembe. Na koncu, ko zajame začasnost čakanja obdobje, dolgo kakor življenje, spoznaš, da čakanje ni rešitev, če tudi drugi ne postanejo drugačni. (…) Zavit v molk ujameš moje oči in jih držiš, dokler nazadnje ne spustim pogleda. Nič in vse se spreminja.”

Ta tipična ženska nežna udanost in predanost (lahko bi ji rekli tudi trpnost, če -) ustvari izjemno pesniško zbirko Žamet tako, zato, ker o svoji ženski naravi in poziciji ne govori kot o suženjstvu, ampak kot o nekakšnem poslanstvu, ki ga živi in počne njena ljubečnost in spoštljivost do drugih, do poezije življenja in umetnosti nasploh. Velike zgodbe usihajo, odidejo, umirajo, toda nenehna usmerjenost v ljubečnost in spoštljivost zna vsepovsod pa v drobnem najti poezijo, lepoto, milino, modrost. V vsakem Tatjaninem sonetu je polno pesmic, pesmi. Veliko kitic, tudi stavkov deluje lahko tudi kot samostojna pesem, zaradi izjemnega ritma in rim še bolj – na veliko mestih prav opojno.

Pa še sonet na strani 46: “Iz soteske piha peklensko vroč veter. Skozi razburjenje, ki me preplavlja, se se od časa do časa oglasi sovražen in vsiljiv notranji glas. Krivda, ki jo čutim, je od nekdaj skrita globoko v meni. Teža, ki je nihče ne vidi. Pritisk, ki ga začutiš v sanjah, in ko hočeš pobegniti, ne moreš premakniti udov. Nosim jo, krivdo, skozi življenje kot uteži v kosteh. In ničesar več ne morem storiti, da bi se je otresla. V rokah držim bel kamenček z najinega vrta, želim si, da bi me kot talisman vodil skozi življenje. Približaš se s čisto tihimi koraki, v rokah nosiš rože. Pod mojo tenko obleko – po čistem naključju – odkriješ obesek s svojo sliko. Z neopazno kretnjo, ranljiv, potuješ po gladini kože, dokler ne zaspiš na mojih prsih. Čez ravnino, oblito s krvavo svetlobo, se približajo tolažeči oblaki.”

Meni je ta sonet zelo blizu. Kot mi je blizu vsa knjiga sonetov Žamet. Vzgojena sem bila očitno zelo podobno kot Tatjana, kot večina žensk v bivši Jugi, v zgodovini moji, mojih strašev, prastrašev še pod idejami držav prejšnjih … -v zahodnjaški oziroma evropski katoliški kulturi, ki ji vladajo moški. Si ne predstavljam, da bi tako pesem o (večnem) občutku krivde, napisal moški.

Pogledi v tej zbirki so klasični, sveta ne spreminjajo na kak nov način, ampak ga spremljajo, negujejo, ohranjajo in spuščajo v minevanje. Pogled na minljivi čas, ki je v tej knjigi neustavljivi junak, ki uničuje, zapušča v razpad, ubija, je klasičen, ni kvanten. Znanost je spoznala v teoriji in tudi poskusi kažejo, da so vsi časi skupaj, da lahko z zavestjo oziroma s pričakovanjem iz sedanjosti vplivamo ne le na prihodnost, ampak spreminjamo tudi preteklost. Ko se bo to vedenje še bolj razvilo in razširilo – juhej!

In pač ne velja, ni res, kakor zapiše Tatjana na začetku pesmi na strani 21: “Kar je minilo, se za vselej postara”. Toda pesem se potem nadaljuje čudovito osvobajajoče: “… a prav to minulo daje možnost, da se začnejo odpirati nove poti. Zdi se ti, kot da bi skočil visoko izpod neba v morje belih, puhastih oblakov s padalom. V staro, znano in varno zarežeš in ga razkosaš, da lahko iz njega potegneš in sestaviš novo podobo. In tisti hip, ko sežeš globoko v rano starega in ko nežno, da bi je ne poškodoval, primeš to novo podobo, se združita žalost za starim in sreča ob novem, srečata se bolečina in užitek. Staro pustiš, kakor metulj svojo bubo, in novo podobo spustiš na svobodo. Takrat slišiš tiktakanje zlatih kazalcev na nemo stoječi uri z nihalom.”

Čestitke Tatjani za knjigo poezije, s katero se v mnooooooogočem / v mnoooooogokom /v kjer koli, kamor je šla s svojo dušo – lahko razpozna na milijone žensk. Ki naj, ki postajamo metulji!