Jana Putrle Srdić o Čečici Barbare Korun

ČEČICA, DVE PESMI

V dvojezični zbirki pesmi Čečica, motnjena od ljubezni Barbare Korun me ob prvem branju očara predvsem preigravanje form in vsebin: menjavanje tako zunanje oblike pesmi kot pestra izbira jezikovnih sredstev in različnih govorcev. Verjetno si mnogo pesnikov/ic želi v svojih opusih ustvariti raznoliko pisanje, vsaj osebno me potare, ko v domnevnem lastnem napredku in spreminjanju odkrijem, da si je kljub vsemu vse moje pisanje nekako podobno. Za tovrstno raznolikost, kot jo berem v Čečnici, je potrebno vsaj dvoje: preseči meje, ki »varujejo« poetično, in preseči lastno pesniško identiteto, ki se samo zdi nujna. Torej opustiti prepričanja, katere teme so »pesniške« in katere ne, prav tako oblike, načini pisanja, izbira besed ipd. ter pozabiti sebe, svoj dosedanji pesniški jaz in si nadeti druge oblike in obleke drugačnih ljudi.

Pesnica v pesmi Neznano ime v kratkih, razlomljenih, stolpčastih verzih uporablja krnjenje besed, da ironično spreminja njihov pomen. Zbira podobno zveneče besede in spreminja posamezne glasove, ki tvorijo nove besede in besedne zveze – vse na meji, ki še lovi pomen in ga polni z ironijo, saj gre v II. delu za odnos oblastnikov do državljanov. S pomočjo preigravanja z deležniki kaže na pretanjeno strukturo jezika, ki jo bolj občutljive govorke zaznavajo, robustne oblastniške elite pa ne. Ta II. del berem kot posebno posrečen pri preizkušanju nasprotnih pomenov: partizani se borijo za kruh, svobodo, mir; študenti za sendviče in bone – torej ne za osnovne človeške potrebe, ampak za udobje. »Življenje je kot bonboniera, nikoli ne veš, kaj boš dobil« in včasih te bomboni lahko zbombandirajo do smrti. »Kot državljan biti deležen kršitve« – »je dež deležen dežja / dela na deleženju pri deževanju«? sprašuje pesem in razkriva nesmisel/laž/potvorbo javnih političnih izjav. Z navidezno lahkotnim igrivim odnosom do (spreminjanja) besede in reflektivnim, samokritičnim koncem se govorka izogne enopomenskosti in moraliziranju. Torej uporablja igranje z jezikom za družbeno-kritični komentar, ki pridobi na naboju prav skozi humorno potujitev.

Pesem je vsakemu bralcu/ki blizu tudi zaradi čutno nazornih podob (ki jih najdemo tudi v drugih pesmih) kot so bombardirajoči bonboni ali inštitucije, ki postajajo strdki v živem krvotoku. Soglasniška kratica DSP/KOKS deluje trda kot krvni strdek – je kratka in učinkovita izjava, ki ne potrebuje pojasnila, je hkrati politično konkretna ter meta-jezikovna.

Poseben užitek mi kot bralki nudijo pesmi, kjer se govorka prepušča svetu/naravi in pusti, da jo ta preplavi in prevzame besedo. Zagotovo jih bralec še bolj intenzivno občuti, ker so pred njimi tri pesmi na začetku knjige, ki počasi vpeljujejo govorkin prihod in seznanjanje z vasjo Topolovo. Te dele berem kot topljenje Jaza, ki ga prepravlja kozmos:

Toliko zgodb!

Kot je vrhov tu naokoli.

Name pa sije sonce.

Tudi na svinčnik sije sonce.

In v eni točki se stikajo

svinčnik, papir in senca

ta točka potuje

to jaz pišem

to jaz šumim v krošnjah

mislim, da bom utonila

da me bojo zgodbe preplavile

Ti verzi se zdijo kot redki trenutki, ko pustimo (besedam, okoliščinam, življenju), da nas nosi brez odpora, brez usmerjanja in mukotrpnega oblikovanja svojega sveta. Razumem jih kot zenovske.