Alenka Jovanovski o pH nevtralni za življenje in smrt Lidije Dimkovski

Od kod prihaja pesem Lidije Dimkovske?

Priznati moram, da se ne čutim zelo sposobna pisati o zbirki Lidije Dimkovske. Z enim samim razlogom: celovit pogled na pesem se mi izmika. A ravno občutek razsrediščenosti pesmi, zbranih v zbirki pH-nevtralna za življenje in smrt, in to celo v primerih, ko je pesem organizirana okoli neke zgodbe, dogodka, ko deluje skoraj kot pesniška inačica kratke zgodbe, je nekaj, od koder edino lahko začnem svoje vijuganje med temi verzi.

Po drugi strani pa je na večeru, kjer smo obravnavale Lidijino knjigo, postalo očitno še nekaj: komentarji vseh prisotnih se niso ukvarjali toliko s samimi pesmimi, ampak bolj s položajem pesnice, ki je trikrat druga/tuja v državi, kjer živi (tuja kot ženska, tuja kot pesnica, tuja zaradi druge narodnosti). Menim, da je ta radikalna tujost – ali, kakor zapiše Dimkovska sama (»sem A.-nacionalna«) – ključno mesto, zaradi katerega je njena pesem »razsrediščena«, pomen posameznih besednih zvez pa v dislokaciji, nekako v smislu tega, kar izraža naslov ene njenih prejšnjih pesniških zbirk (Plezanje na meta-lipo).

Stranpot razmisleka o teh pesmih bi bila, ko bi želela poudarjati njihovo »postmodernističnost«; ne, bolj me zanima telesno gibanje po meta-fenomenih, ki jih Dimkovska vpelje v pesem – zanima pa me tudi, kaj se v tem primeru zgodi s telesom (v pesmih pogosto negovanim po vseh pravilih ideologije zdrave prehrane in lepega telesa).

A preden preidem k tema dvema vprašanjema, morda nekaj o razliki med makedonskim in slovenskim literarnim poljem, ki sem jo zaznala, ko sem listala revijo Akt in eno izmed antologij sodobne makedonske poezije. Morda ponuja povezovanje dveh literarnih polj z dvema državama tu zanimivo vplezanje v problematiko.

Ena izmed njiju je izven Evropske unije, s propadlim javnim zdravstvom in skorajda ničnimi možnostmi zaposlitve mladih ali tudi manj mladih, kjer je ogromno prebivalstva bodisi nezaposlenega bodisi ima po dve ali tri honorarne službe, tako da so učitelji v prostem času še taksisti, prodajalci, morda frizirajo doma; občinski birokrati že leta in leta ne dobivajo plače, ogromen del prebivalstva pa je zaradi manjšajočih se ali ničnih možnosti poštenega preživetja sfrustriran tako, da svoje frustracije izživlja bodisi v nacionalistični mitomaniji (ki se opaja z Aleksandrom Velikim, postavlja kolosalne postneo-helenske (pardon, makedonske!) kipe in kot Makedonce recimo razglaša Sokrata, Platona in Aristotela) bodisi skozi mešanico panike in agresije do Albancev. (Morda je meni lahko govoriti od zunaj in zviška, a te stvari sem opazila pred desetimi leti, med enomesečnimi počitnicami v Makedoniji, in v stikih s svojimi sorodniki. Zato lahko ob tem rečem le: nočem, da bi bili to sklepi glede stanja v neki državi.) Ta kaos razpadle družbe bi se dalo odlično povezati z občutkom razsrediščenosti in dislociranosti, kot tudi z žalostjo, prekrito z bizarno, groteskno in mestoma nadrealistično ironijo v pesmih Lidije Dimkovske, ki je morda – ker teme ne poznam dovolj – svoj navdih in prepoznanje makedonske družbe našla tudi v podobno kaotični post-Ceausescovi Bukarešti. Vendar želim povedati nekaj drugega: kljub noremu in nevzdržnemu stanju, ki se seveda potencira znotraj literarnega polja v Makedoniji (majhni ali nični honorarji), v tem literarnem polju vendarle polno sprejemajo avtorje/avtorice, ki ne pišejo v nacionalnem jeziku in lahko celo niso pripadniki manjšin, ker so se – zaradi tega ali onega razloga – priselili v Makedonijo. Tako je nekaj najbolj normalnega, da so avtorji/avtorice, ki pišejo v albanskem, turškem, srbskem ali katerem koli drugem jeziku, in so obenem državljani/državljanke Republike Makedonije, uvrščeni v antologije makedonske poezije, seveda z ustreznimi prevodi.

Ko sem pred časom spraševala nekatere slovenske avtorje in avtorice, ali bi se jim zdelo smiselno, ko bi državljani/državljanke Slovenije, ki pišejo v drugih jezikih (toda kvalitetno, kot denimo Dimkovska) lahko bili nominirani za literarne nagrade ali uvrščeni v antologije, je večina njih bolj ali manj emocionalno (nekje med začudenjem in aroganco) ugovarjala tej ideji. Ta pritlehni in velikokrat zakrinkani fašizem se je razkril tudi, ko sem leta 2012 podobno spraševala ljudi, ki sestavljajo pravilnik ene izmed pesniških nagrad v Sloveniji. Za zgled so mi dali, kakor se za malo Slovenijo spodobi, druge evropske države: saj vendar ne bomo mi bolj civilizirani od njih! Očitno ostajamo sužnji 19. stoletja: kljub obstoju ELV (raziskav s področja empirične literarne vede) znotraj sodobne slovenistike strukturo literarnega polja v Sloveniji še vedno kroji – žal – Herderjeva ideja naroda kot Volk, ki ga združujeta Blut und Sprache. Je to način, kako sredi vsesplošne razprodaje kapitalskih sredstev generacij rok, ki so delale za relativno (in medtem že izgubljeno) blagostanje sedanjih prebivalcev Slovenije, vseeno ohraniti svoje – kot bi rekla Taja Kramberger – kraljestvo na vrhu zobotrebca? V takšni situaciji spretna uporaba Echt-slovenskosti (zanalašč uporabim nemško besedo) v zadevah literarnih nagrad ali kulturne politike ne streže drugemu kot prikrivanju tistega, kar je že tako ali tako razkrito: da so slovenske politične elite zaslužne za progresivno erozijo človeških in socialnih pravic državljanov, ki jih obravnavajo kot »vladane«, kot predmete. Še več, zaščitniki Echt-slovenskosti svoj argument uporabijo samo zato, da jim ne bi bilo treba aktivirati svoje človeškosti, svoje izven-nacionalnosti.

Po drugi strani pa – tako vsaj kaže pregled antologije sodobne makedonske poezije – strukturo literarnega polja v Makedoniji verjetno kroji francoska ideja naroda, združenega okoli koncepta citoyen. (O Herderjevem in francoskem razumevanju »naroda« ter postopnem prekritju pojma citoyen s Herderjevim tolmačenjem tem gl. članek Draga B. Rotarja v Misliti družbo, ki se sama ne misli.)  In čeprav je v tej deželi ogromno narobe, morda upanje še obstaja.

Toda jezik poezije je zmeraj in v vsakem primeru tuj jezik, je jezik pogovora z drugim in vsako ponaševanje mu ukrivi hrbtenico (velikokrat in velikokrat – ne zmeraj – pri nagrajevanih avtorjih je ta jezik že avtomatično ukrivljen) na raven afirmatorja ideologije (ali »ničte točke ideologije«, kot trdi Rasto Močnik), ki jo uporabljajo in potrebujejo strukture moči.

Medtem ko slovenski kulturni politiki žalujejo za tem, kar bi utegnili izgubiti, ko bi jih napadla podmornica Dimkovska, hkrati ostajajo slepi za to, kar literarno polje in vsi mi izgubljamo z mižanjem in zavračanjem bogastva, ki ga ponuja gostoljubna, razigrana, žalostna, človeška in rado-živa miza Pri Dimkovski.

(Op.: Slovenski kulturni politik je vsakdo, ki ustvarja pogoje kulturne produkcije – bodisi s postavljanjem specifičnih razpisnih pogojev bodisi s specifično, kulturo mentalne mrtvosti negujočo uredniško politiko ali s čim tretjim –, pri tem pa krči prostor delovanja onih, ki razgaljajo tako njegove negativne mentalne matrice kot tudi njegove pridobitne mreže in fevde. Prav te pridobitne mreže in fevdi se med drugim opirajo na ideološko podstat, v okviru katere so drugo-glasni (ker njihov glas izhaja iz drugačnih mentalnih vzorcev) obravnavani kot problematični, ogrožajoči, nori (predvsem ženske!) – ali pa preprosto neobstoječi. Slovenski kulturni politiki so mreža. Že dolgo dolgo pa me muči vprašanje, ali upreti se tej mreži dejansko pomeni ne objavljati. Kajti ko človek dela pregled inštitucij, ki niso obremenjene s sindromom slovenskega kulturnega politika, jih ostane zelo malo … skoraj nič.)

Zato resnično pozdravljam – vedoč, da bodo to mojo gesto kritizirali kot blaznost – potezo Agnieszke Bedkowske Kopczyk iz Bielsko-Biale, ki je sodelovala pri pripravi antologije avtoric Ukrajine, Češke in Slovenije – in je kot urednica slovenskega dela kot eno izmed zgolj treh avtoric izbrala prav Lidijo Dimkovsko. Toda takšno gesto lahko razume samo nekdo, ki se je resnično dobro počutil, ko je živel v narodnostno raznolikem in prepihanem, zračnem okolju, ne da bi ga – na način postmoderne multikulti ideologije – hkrati reduciral na ljubko turistično piktoresknost, nekakšno algasto prevleko na ribniku, kjer pri dnu, v podobi fosilnih prazgodovinskih plavutarjev plavajo nacionalni in ostali predsodki, ne vedoč (ta ignoranca je ključna), da bo brez kisika v kratkem umrla celotna populacija.

Toda naj se zdaj vrnem k pesmim Lidije Dimkovske. Po tem, sociološko-literarnem uvodu se razkrije, da gre v zbirki pH-nevtralna za življenje in smrt za boj na življenje in smrt.
Že sam naslov nakazuje locus, od koder izraščajo pesmi: to pa je natanko iz tankega, skoraj neobstoječega mesta (ne-mesta), kjer ni ne življenja ne smrti. To mesto ni le Slovenija; to mesto je vsakršno mesto, kjer so življenje, človeške in socialne pravice kogar koli prečrtane: begunci, razseljene osebe, brezposelni …

S tem v zvezi mi je pozornost vzbudilo, kaj se v teh pesmih dogaja s telesom ali »jazom« govorke (literarizirane pesnice Dimkovske). Pesnica v različnih pesmih opisuje telo ali dele telesa, ki ga neguje po vseh zapovedih ideologije zdravja in kozmetične industrije, a ostaja disfunkcionalno: bodisi omrtvelo ali pa njegovi deli dislocirani iz celote (izpahnjeni, odstranjeni, poslani tako kot »hrbtenica« na slikarsko kolonijo). Te, včasih bizarne ali nadrealistične dislokacije berem kot simptome progresivne omrtvičenosti vseh – čeprav se ne zavedamo vse razsežnosti tega problema –, ki še lahko uživajo v socialnih pravicah. Zanimivo je, da vse te dislokacije lirska govorka vzame oziroma prevzame na svoje telo. Toda s pomočjo bizarnih podob pesnica govori z dvema glasovoma hkrati: z glasom, ki opozarja na pasivnega državljana, in s pesniškim glasom, ki dislokacije – te iz-ločenosti iz nekakšne družbene celote – sploh šele napravi vidne.

Pesmi Dimkovske prav z umeščenostjo v prej opisani locus (ne-mesto) dregnejo v samo jedro uničevalne politike.

V to isto mesto (ne-mesto), v sivo liso med bivanjem in smrtjo, pa pri Dimkovski niso umeščeni le

priseljenci, begunci, samomorilci (npr. v pesmi o bratu), vsi a-nacionalni, ampak tudi pesnica (poezija) in »Bog«, ki so mu posvečeni tudi zadnji verzi v zbirki:

Samo eno usodo lahko izpolnim, toda ne svoje,

samo eno pesem lahko napišem, toda ne moje.

Pa sem se za vse pokesala, vse so mi vrnili

in jaz sem vrnila vse, razen sebe,

ker Onemu, ki odpušča naše dolge,

preveč dolgujemo, dosti več,

kot nam dolgujejo naši dolžniki.

Se tu dogaja prelitje obupne situacije z metafiziko? Prekritje nasilnih mentalnih vzorcev z mistiko, ki se ga slovenki pesniki pogosto poslužujejo? Metafizika – invociranje Boga – je pogosta beseda, s katero se igra slovenska literarna kritika, ko hoče afirmirati nekega avtorja, nagrade običajno sledijo, metafizika je garant estetske kvalitete pesmi, ta pa se – prek statusa znotraj literarnega polja – avtomatično prevaja v simbolni kapital. Toda mislim, da se ta »Bog« pri Dimkovski dogaja drugače: kot zaveza radosti tega, da smo, kot odpoved zameram, frustracijam, sovraštvu – po tem, ko smo jih predelali.

V zvezi z locusom, od koder izrašča pesem Lidije Dimkovske, moram omeniti še navihano transformativno pesniško potezo, namreč rabo besede »A.-nacionalna«, s katero pesnica označuje svojo nacionalnost. Glede na to, da je zbirka posvečena »A. in E.«, »A.« pa se pojavlja v različnih pesmih, lahko rečemo, da lirska govorka, priseljenka, svojo nacionalnost menja za nacionalnost svojega ljubega, za »A.-jevo« nacionalnost. Toda ravno v tej (ljubezenski) gesti je raztopljena vsakršna nacionalnost (prava, neprava, odsotna …): nacionalnost pesnika/pesnice je ljubezen! Če pa je njena poezija globoko pripadna naciji ljubezni – je nezavezana kateri koli naciji, je anacionalna, ne da bi hkrati bila abstraktna, brezbarvna, mrtva na neki drugi način.

Rekla sem že, da s težavo vstopam v Lidijine pesmi, zato je moje branje nekakšen okrušek. Vseeno bom poskusila podati nek sklep o svoji izkušnji branja zbirke »pH nevtralna za življenje in smrt«. V teh pesmih se dogaja prebijanje iz nebivanja, kamor so uvrščeni različni govorci in govorke, v bivanje, v ostrino življenja/smrti. In v tem vidim pogum, energijo Lidijinih pesmi. (Ta energija – sama vidim rdečo barvo, rdečo za ljubezen – postane jasna komur koli, ki je Lidijo kdaj koli slišal brati pesmi. Zato upam, da jih bo v Sloveniji lahko čim večkrat brala v makedonščini.) To je tudi tisto bogastvo, zaradi katerega sem zapisala, da se slovensko literarno polje po nepotrebnem brani dobrot z mize Pri Dimkovski.

Čeprav je pesnica v pesmi Post-priznanje zapisala: »in priznala bom, da umetnost ni, kar bi morala biti, / naslada, eliksir, obhajilo, masaža, homeopatija«, je natanko prebijanje nebivanja dejavnost ali zdravilo ali substanca, ki sploh šele omogoča biti. V ostrini in milini. V mestu ne-mestu.