Vita Žerjal Pavlin o Dolgem prehajanju Maje Haderlap

Pesnica, pisateljica in doktorica teatrologije Maja Haderlap je prvo zbirko Žalik pesmi izdala že leta 1983, za drugo Bajalice iz 1987 pa prejela nagrado Prešernovega sklada. Leta 1998 je izšel trojezičen izbor njenih pesmi, v katerem se prvič pojavljajo tudi pesmi, napisane v nemščini. Zelo opazen v avstrijskem, nemškem in po prevodu v slovenščino leta 2012 tudi v našem prostoru je bil njen, prav tako v nemščini napisani roman Angel pozabe, za katerega je poleg tujih literarnih nagrad pri nas prejela nagrado mira ženske sekcije PEN.

Zbirka dolgo prehajanje, ki je v nemškem originalu izšla leta 2014, v slovenskem prevodu Štefana Vevarja pa leto zatem, je obsežna zbirka 60 pesmi, ki formalno nadaljujejo tiste iz zadnjega razdelka Bajalic: so pretežno srednjega obsega in tudi verzi so srednje dolžine: nekje med 10- do 13-zložni, v nekaterih pesmih nekoliko krajši. Večinoma so pesmi nekitične, iz enega kosa. Ob tem je opazna še odprava velike začetnice, kljub temu da so ločila sicer upoštevana, kar pa je avtoričin značilni pesemski zapis že od prve zbirke. Name to bolj kot pravopisna svoboščina učinkuje vizualno, kot mehčanje mej med povedmi, in ker ni niti kitičnih mej, omogoča branje kot neopazno, nepoudarjeno prehajanje (tu sem pri besedi iz naslovne sintagme) iz povedi v poved in nepoudarjen vstop v pesem, vendar poudarjen zaključek. Na ritmični vtis pesmi pa vplivajo zelo pogosti verzni prestopi (spet prehajanje, tokrat iz verza v verz), ki so pomensko zelo osmišljeni (npr. kot zaobrnitev pričakovanega pomena), in to kljub temu da gre za prevod (kar nekaj pove o njegovi kvaliteti). Jezik je konkreten, nazoren, natančen z zanimivim prispodabljanjem in komparacijami, ponekod duhovit, npr. v zadnjem razdelku, a ne le v treh družbenih, recimo jim, »kraljevskih« satirah, ampak tudi v zadnjih dveh osebnih pesmih, pomenki z osatom in žolčnica (nisem mogla ugotoviti, katera roža je to, ker je izmišljena, kot sem izvedela od avtorice, a ime je prepričljivo in sporočilno). Obe sta po tonu, ki je oster, odločen, poudarjen s klicaji, a hkrati samoposmehljiv, drugačni od večine drugih.

Zbirka je razdeljena na šest motivno in tematsko precej zaokroženih in smiselno razporejenih razdelkov, od katerih sta dva cikla oz. ciklični pesnitvi. Tako je avtorica oblikovala dinamično strukturo knjige, ki jo vsaj večinoma sestavljajo pesmi prostora. Prostor je v manjši meri opredeljen kot estetski fenomen; to je npr. na neki ravni v večini pesmi prvega razdelka skoraj domov. Vendar so v njem pesmi naslovljene z imeni krajev iz geografsko konkretnega prostora t. i. »mejnih dežel«, kot je naslov ene od pesmi, in sicer so to primorski in koroški kraji. Čeprav pesniška tematizacija večinoma izraža njihovo zaznamovanost z govorkino osebno, pogosto spominsko izkušnjo, so to tudi prostori z nadosebnim, nacionalnim pomenom (kar razberemo v pesmi o Trstu in kozolci v lazah).

Oseben, celo intimen je prostor v četrtem razdelku z značilnim naslovom hiša ljubezni (v katerem je tudi lepa, dobra pesem s tem naslovom). Poleg notranjega se tu pojavlja tudi zunanji prostor – narava. Ne le v tem razdelku, npr. v zanimivi pesmi ljubezen in trava, ampak že v prvem razdelku (npr. v meni ljubi pesmi košuta) in drugod vse do zadnjega razdelka se avtorica pokaže kot izjemno občutljiva za zaznavanje in imenovanje narave. Prelepa so že samo imena trav (»jesenka« v pesmi ljubezen in trava) ali rož (v pesmi lučca smetlika veronika so naslovne besede, imena trav, tudi v pesmi zapisane so v kurzivi, ker so v originalu ohranjena slovenska poimenovanja. Kar ne znam si namreč predstavljati, da bi jih lahko nadomestila enako lepa nemška – če gledam na jezik z vidika čustvene vloge materinščine seveda.)

Zdi se mi, da pomen prostora stopa v ozadje v ciklični pesnitvi nevidna deklica, čeprav bi uvodni verz lahko razumeli kot umestitev v vaški prostor (»vzemi najprej pod iz lesenih podnic«), sicer pa je v večini pesmi tematiziran kulturno-zgodovinski prostor in znotraj tega predvsem nacionalni ali konkretno slovenski, celo še ožji – koroški prostor, ki posameznika, njegovo identiteto opredeljuje prek kolektivnega. V to kolektivno se posameznik vključi že v osnovni družini in v primeru govorke teh pesmi še v vaški skupnosti. Na to opozarja pesem o dedovi življenjski zgodbi (v razdelku dolgo prehajanje), govorka omenja tudi mamo v pesmi o nevidni deklici, vendar je v smislu kolektivne identitete pomembnejša njena omemba v nenaslovljeni pesmi iz zadnjega razdelka, kjer pravi: »ampak ponoči prihaja moja mama. kaže v dolino. vse to nam pripada, pravi.« Torej določen prostor človeku pripada in človek pripada temu prostoru, ki seveda ni le fizični, temveč prav toliko tudi kulturni, nacionalni, duhovni; gre za občutek pripadnosti, ki je nujno del nadosebne, v tem primeru nacionalne identitete. Vendar zapuščanje bivanjskega prostora, ki je hkrati tudi narodni prostor, o čemer tudi govori ta poezija, nujno povzroča spreminjanje identitete. Tudi to, se zdi, je tisto dolgo prehajanje, ki ga omenja naslov.

To pa govorko sili v identitetno preizpraševanje (eksplicitno je izraženo v verzu »iščeš svoj slovenski obraz« v pesmi ljubljanica, reka spomina). Toda ob motiviki zapuščanja prostora so tudi motivi vračanje vanj, čeprav kratkotrajnega, tistega, ki omogoča razpiranje osebnega spomina, kar je še en pogost motiv, ki se ponekod križa z nadosebnim spominom, s slovenskimi zgodovinskimi in mitološkimi motivi (ljubljanica, reka spomina, barje). Štiripesemski cikel karantanija te nadosebne motive uporabi za pesniško refleksijo o zgodovinskih vzrokih posebne vrednosti slovenščine, jezika majhnega in politično šibkega naroda, celo prepovedanega jezika, kot pravi v pesmi, in prav zato »oboroženega za mučno dvobojevanje«. Kot slovenski bralki, nevajeni tovrstne tematike v sodobni slovenski poeziji, se mi ob branju tega cikla poraja občutek, da je nastal posebej z mislijo na nemškega avstrijskega bralca.

Je pa cikel karantanija tudi ustrezen kulturno-zgodovinski uvod v naslednji, tretji razdelek dolgo prehajanje, za katerega bi lahko rekli, da je vrh zbirke, saj ji je nenazadnje dal tudi ime. Ta se začenja z, mislim, da tudi za avtorico, zelo pomembno temo jezika, z »izselitvijo« iz »starega jezika«, kot pravi v prvi pesmi hiša starega jezika, ali še neposredneje, čeprav v prihodnjem glagolskem času in drugi osebi, v pesmi z značilnim naslovom prehod: »na obalah novega sveta boš odložil svoj materni jezik«. Materni jezik za avtorico nedvomno ni le sredstvo sporazumevanja, saj v pesmi hiša starega jezika zapiše, da jo priklepa na določen svet, ki ji ne zadošča, ker je »ni mogel nasititi«, in s tem pojasnjuje svoje (občasne) selitve iz njega, tudi za literarno ustvarjanje, saj je prav pri tem ne sme nič omejevati. Tako vsaj razumem začetna verza nenaslovljene pesmi: »vse se zgodi z besedo, / v kateri se širim, razvejujem.« Hkrati pa je materni jezik po drugi strani tisti, ki za govorko ohranja določen subjektivni čas in prostor, vrača izgubljeni čas. Samo materni jezik jo »ogovarja kot zaupnik«, »odpira strohnela vrata« in samo temu lahko velja misel: »zavaruj me, jezik, zakleni me pred časom.«, kot vse zapiše v pesmi home, naslovljeni v angleščini, torej v nevtralnem (tretjem) jeziku.

Moja zavest, da berem prevod, se je razen ob ciklu karantanija in besedah v kurzivi, ki sem jih že omenjala, zbudila še ob nekaj primerih. Ob zvezi »moj mali jezik« v pesmi sanjajoči jezik sem se spraševala, kateri jezik ima avtorica v mislih. Predvidevam, da slovenskega, in sicer zaradi oznake »mali« in verzov: »moj jezik hoče biti/ nebrzdan in velik, ubežati hoče strahovom,/ ki bivajo v njem, vsem svetlim / in temnim zgodbam, v katerih ga sprašujejo / po vrednosti in njegovi veljavi«, vendar bi šlo lahko tudi za povsem osebni »sanjajoči« jezik, rešen nacionalnih bremen. V pesmi prevajanje se mi zdi zanimivo, da avtorica ne izreka trditev, temveč le vprašanja. Tako je možen vsakršen odgovor nanje: da je s prevodom estetskost in sporočilnost pesmi ohranjena, izgubljena ali celo pridobljena. Kajti v resnici je to odvisno o vsakega konkretnega prevoda in prevod zbirke dolgo prehajanje je slovenski pesnici, ki se je ob tej zbirki odločila za prehod v nemški izraz, omogočil, da stopi tudi nazaj, med slovenske bralce tako, da nas ne prikrajša za kvalitete svoje poezije.