Miriam Drev o Kresničkah Katje Plut

PESEM VIDI BOLJE

Katja Plut, pripadnica mlajše generacije ustvarjalk, redno objavlja že od leta 1994 in Kresničke so njena šesta knjiga. V njej se prepušča ploham asociacij, stik z bralko oziroma bralcem pa naveže z energijo pesniških podob in besednih zvez, ki vijugajo med ranljivostjo in duhovitostjo, so neposlušne, za povrhu izzivalne: »bushev dedek ni bil Žid, bil pa je /bogat kot glava endivje. /zakaj ne da torej G. W. pobiti bogatih kot končno rešitev?« Ponekod umikajo preveze, ki nam jih čez oči polaga vsakdanjost, drugje s poudarkom zavračajo ceneno tolažbo ali kompenzacije.
Pesmi iz te zbirke sem brala odprto, hrati z nujnim deležem kritiškega odmika, pri tem pa se zalotila, da me je pesničin samogovor ali nagovor odtrgal od tega namena; verzi so me zajeli v pest svoje jezne budnosti, presentimenta, včasih nemoči.
Takoj s prvo pesmijo nas Katja Plut pozove k preverjanju lastnih stališč, morda predsodkov, bojazni ali zamejenosti; zakaj je uvodna, nenaslovljena pesem v angleščini, na naslednji strani pa Postati človek v izhodiščnem delu preide v trojezično kakofonijo? Recimo, da poroča o dejstvu vdorov drugih govoric, recimo da nekaj dopoveduje prav s tem; lahko nas bodisi osupne ali iz nas izbeza komentar.
Tudi sama komentira brez zadržka. Z ironično pripombo uspe iz izpovedi v oklepaju – potemtakem nečesa razmeroma bežnega – narediti pesem: »(32. rojstnega dneva nisem praznovala. 19. aprila /2011 so mi diagnosticirali akutni skreganosti s seboj /podobno motnjo. ne priporočam.)«
Način gledanja je zmes objektivnih opažanj brez spravljivosti, pa tudi samozaziranja, ampak eksplicitno neolepšanega. S takšnim dokumentiranjem svojih zaznav in reakcij ne izgubi samosvojosti, ostaja ta konkretna posameznica, toda obenem zastopa (najmanj) svojo generacijo. Naivnost nekaterih verzov je prejkone prevleka, saj prehajajo v izrazit posmeh do izrabljenih ali skomercializiranih vrednot, tako v pesmi alkemični, ki se konča z »In Job we trust«, ali še opazneje v »na vsakem pločniku prodajajo raj /če je vse videti kot raj /zakaj srbi kot pekel«, in takšna izreka je v zbirki konstanta. Ne išče odrešitve pred izgubljanjem iluzij, razen mogoče na koncu, pospremljenem z risbama in poimenovanem ZAključek.
V zdaj bivajoče preseva preteklost, zaznačena s pesniškimi vplivi, nato sledi odhod oziroma prestop »na levo nogo«. Zapisovalka se preobleče, naredi seznam, se na več mestih odvrne od standardne ženske vloge. Navajam eno bolj bodičastih pesmi v celoti. »Ženske iz mojih družin, kapitanke Titanikov /s kljukami namesto odgriznjenih rok. /Ne morem te pobožat, /lahko te samo opraskam, / če hočeš.«
Jezik v svoji nonšalantni pogovornosti ter tu in tam iznajden na novo, je zvrhan čustev, zato poetičen. Vsebuje zgroženost, prezir, nežnost, srd, vrstice pa vibrirajo od občutljivosti. »Lupina mojega jajca pogosto /vsebuje premalo apnenca,« pove avtorica. Kljub temu ima »pogled na vajeti«. V tej kombinaciji prepoznavam njen pesniški podpis.