Tatjana Pregl Kobe Vidi Mokrin-Pauer • Pesnice o pesnicah

Izziv s kvantnimi pomeni

Pesnica, pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka Vida Mokrin-Pauer, ki živi in ustvarja v Novi Gorici je v slovenski književnosti umeščena v postmodernistično generacijo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1984 diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije, naslednje leto, ob delu v Goriški knjižnici Franceta Bevka, še iz bibliotekarstva. Leta 1989 je prestopila v svobodni pesniško-pisateljski poklic. Poezijo objavlja v vidnejših časopisih in revijah že od šestnajstega leta. Izdala je sedemnajst knjig poezije, med njimi nekaj tudi za otroke, velik obojestranski plakat s poezijo (tudi) za otroke in CD s knjigo pesmi Veselje: za otroke in odrasle – z branjem svoje poezije ter s klavirsko glasbo in šumi. Z eksperimentiranjem jezika nadaljuje z modernistično poezijo, v kateri sta enakovredni stalnici tako erotičnost kot eksistencialistična izpovednost. V zadnjih zbirkah je pesnica poglobila jezikovno eksperimentiranje in odprla poezijo drugačnemu, osebnemu in hkrati svežemu doživljanju sveta v najširšem pomenu besede. Tovrstno razumevanje sveta, navdahnjeno s kvantno teorijo, postaja najpomembnejše oziroma osrednje v njeni literaturi.

Njena poezija spominja na mnogo pomenov, v prvih zbirkah s podobno-zvočnicami, kasneje z drugačnim razumevanjem sveta in sebe v njem. Že prva pesniška zbirka Mik, ki ima pomenljiv naslov Poezija med zgodbo in sliko (1988), označuje Vido Mokrin-Pauer kot erotično pesnico s samosvojimi besednimi nagovori, metaforično izpovednimi, večinoma domala nadrealističnimi, saj bolj kot o lastni izkušnji priča o planetarni. V naslednji zbirki Pasti v slasti (1992), kjer ima pomembno mesto tudi ljubezen do hčerke, ni njen pesniški nagovor nič manj strastno erotičen, vendar tem doživetjem dodaja drugi, temni pol, tudi smrt. V pesniški zbirki Narcis v vodi (1992) prekrijejo erotiko podobe iz vsakdanjega življenja. Prelomni premik v eksistencialistično poezijo pa

je zbirka Krili v kletki (1997), pisana med vojnami v bivši Jugoslaviji, ki kljub pesničini sicer razpoznavni poetiki, govori o stiski. In ne le to: v tej zbirki, ki je bila nominirana za Veronikino nagrado, revija Mladina pa jo je ocenila za najboljši pesniški dogodek leta, vzpostavi kritično razmerje do erotike ter s tem celo negira svojo dotedanjo podobo izrazito erotične pesnice. Je njena kletka simbol pesniške nesvobode, uklenjenosti v novodobno življenje in samotno ozko pojmovanja poezije? Ljubezen, stiska in spoznanja v njeni kletki, valilnici pesmi, za seboj puščajo sled, ki dopušča pot v svobodo, saj sta krili v pesničini zbirki za bralce na široko odprti.

V zbirki Mačke so modre (2000) s podnaslovom za najstnike od 9 do tam okoli 120 let je v zvočno igrivih pesmih zavestno brisana meja med poezijo za otroke in odrasle. Lesketanje k-res-nič-kam (2002) je prelomna zbirka v smislu umevanja posameznih besed. Pesnica jih razstavlja po zlogih, da besede dobijo poudarjen ali celo nov, drugačen pomen. Razčlenjene besede govorijo tudi s svojo vizualno drugačnostjo, a prvotni pomen besede – z velikimi črkami poudarjenih zlogov v posameznih besedah – cele besede je zabrisan, bralec se zaustavi ob novem, poudarjenem pojmu, s tem pa je prekinjen konvencionalni tok branja pesmi, v kateri sicer briljira humor, satira in mestoma tudi sarkazem. Pesniška zbirka Modrice (2004), v kateri soobstajajo pesmi za odrasle in otroke, je bila nominirana za Jenkovo nagrado, ki jo izbira Društvo slovenskih pisateljev. Naslednje leto je izbor njenih pesmi, ki jih je prevedla Elena Tomova, izšel v Bolgariji s tremi strokovnimi študijami, bio-bibliografijo in seznamom literarnih recenzij vseh knjig. Precej drugačno ustvarjalno obdobje se je leta 2007 pričelo z zbirko Upoštevaj kvante!, v katerih piše o eksistencialni stiski s svojo razpoznavno pesniško govorico, igro podobno zvenečih besed in drugih jezikovnih preigravanj. V zbirki Poleti, poleti! – s podnaslovom 108 pesmi na kartah za prerokovanje oziroma za uvidevanje – dve leti kasneje nadaljuje s svojim značilnim drugačnim občutenjem sveta. Igrive pesmi zvenijo kot otroške, a so pisane za odrasle in za otroke hkrati. Čeprav pesnica želi ustvarjati simbiozo poezije za odrasle in otroke, so njene pesmi v veliki slikanici Živ, živ, živalce (2010) z ilustracijami Polone Kosec namenjene predvsem otrokom.

Pesmi v zbirki Jupi za jantar! so iz navdiha z vse-zavestjo stvarstva nastajale štiri leta. Kvantnost pojmuje Vida Mokrin-Pauer kot sočasnost dogodkov različnih razsežnosti. Za pesnico, ki jo je umiranje med srčnim napadom popeljalo do hoje po žerjavici, na potovanja po Aziji, do tečajev, diplom in izkušenj iz trandscedentalne meditacije in različnih zdraviteljskih tehnik po metodi Zdenka Domančiča, je stvarstvo lahko videno, doživljano in soustvarjeno tudi kot lahkotno, čarobno, zanimivo, vseživo, vsemožno, igrivo, ljubezensko, nasmejano, čudežno zdravilo. Za objavo v knjigi je pesnica izbrala 69 pesmi. Namenoma je izbrala število, ki namiguje na znani ljubezenski položaj, pesmi pa nato razdelila v tri cikle: Boginje, Smeh in Vesolje.

Bolj kot kdaj pesnica na povsem izviren način beleži bivanjska samo-spraševanja in refleksijo o vseh dimenzijah lastnega obstoja in bolj kot kdaj so njene pesmi iskreno feministične, kar dosledno velja za prvi cikel pesmi Boginje. V pesmi »Vse pofočkamo se: ena dve tri zame« pravi: Jaz sem razvozlani čudežek Osončja. / Prismuknjeno z nahrbtničkom na ritki / obiščem vsako znanko in neznanko / ki mi pomežikne v zanko. In konča s prizivom: O, ženske zabavno hvaležne, / o, me si različno podobne, / ja, da da, vsaka s svojimi muhicami / letamo za sabo in vsakič / se pofočkamo, zmagamo: / Ena dva tri zame! V pesmi »Šivilja Srečka« pa se zadnja kitica konča še bolj obrnjena vase, v svoje zavedanje bistva, v pomen lastne ženskosti: Ups, / pa saj sem / že narejena, / naga lepotica / dovršena, Srečka, / po lastni meri / ukrojena! Kot ženske poleg nune, šivilje, punčke, barbarkice in drugih nastopajo še bela kobila, muca Kepca, ptica Mica (v drugem ciklu), zvezda supernova in pesem. Ženska je za pesnico tudi dušica v krilcu iz Labodjega jezera, ki skaklja po travniku tretje pesmi, kjer dušica v očeh / nebo zrcalim in sanjam, / da se spreminjam / v večno užitni / med in / če hočem, / mi sploh ne bo / treba umret.

V drugem ciklu Smeh je poleg enakih izhodišč več pesmi posvečenih odnosom in ljubezni, predvsem pa je bolj poudarjena duhovita domišljija. V pesmi »Dojk našobljene oči« pravi: Ene dojke našobljeno / oko / od sreče mleko joka / v lakoto dojenčkovo. // Druge dojke našobljeno / oko / pa prede in miži / v gepardovi šapi / moževe dlani. Kot v vsej njeni poeziji pa se zdi, da misli oblikujejo verze, v katere se lovijo rime, kjer pa prav zaradi rime pomen ubere drugačno pot, kot bi jo bralec pričakoval. Tako se pesem »Raca in letalo« začne Z mislimi oblikovati / oblake / v gube, gobe, taco, / kljun in celo raco… in konča Očitno je raci / užitno.

Pesmi v tretjem ciklu Vesolje so polne pomenov, predvsem duhovno naravnanih v zanjo smiselni odnos med bitjem in vesoljem, ki je za pesnico tako neopisljivo lepo. Zadnja pesem sklene krog medsebojne povezanosti v smislu kvantnosti, teorije nedoločenosti in sočasnosti, iz katere zbirka Jupi za jantar! izhaja. Pesnica se v njej ni odrekla humornosti, igrivosti, radoživosti, naivnosti, temveč jo je poglobila z (pred leti) na novo odkrito modrostjo, novim vodilom v njenem življenju. Čutim vesolje, / ko se me dotika / in ko se me ne. / Ko se mi dobrika / in ko mi možnosti umika. / Brez njega ne grem / niti do sebe niti / do druge osebe. Jupi za jantar!, zapiše avtorica v nagovoru bralcem, je kvantno-kozmična-humorna-feministična zbirka pesmi, nastalih iz vedenja, da se odnos do sebe hologramsko projicira v odnose do vseh, do vsega. Vsak je stvarstvo, pravi, zato je vse, ki se želimo odsužnjiti od vsakodnevno vsiljenih nam vzorcev, ki nas prepričujejo le v svojo objektivnost, najpomembnejši osvobojeno doživljajoč odnos do samega sebe, do same sebe. V pesmi »Ptice srečne resnice« se, piše, odločim spet pesniti / iz kvantnosti / in v t-istem hipu mi / ena kvantna / ptička / rajsko / zažgoli.

Zbirka Jupi za jantar!, v kateri so poleg duhovnega izvira v kvantnosti povsod skriti pomeni in nenavadna miselna povezovanja ter šaljive rime in duhovite besedne sestavljanke so za bralca, ki mora iz vsake pesmi sam razvozlati bistvo, izziv.