Miriam Drev o Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar

Območja okrušenosti

Knjiga Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda je peta pesniška zbirka Kristine Hočevar in trenutno po sprejetosti v slovenski javnosti vrhunec njenega opusa. V njej se znova, kakor v svojih prejšnjih pesmih, le da še radikalneje, odmika všečnosti, ugodju, ljubkosti.

Zakaj v zapisu začeti z negacijo? Morda zato, ker je to modus njenega pesniškega izrekanja, ki ga težko zaobidem, preden začnem nizati svoje naslednje odzive: »in noči noči ne spiš. videl si roko, nekdo je ni iztegnil iz obleke«, »… ni giba, /ki bi golobe odrl«, »ta sneg ni namenjen meni«. Smo v izkušnji sveta, ki je izjeden in izpran, v okrušenem svetu nedomačnega, naj gre za okolje, tako urbano kot ruralno, kot za medsebojna (ne)soočenja in (ne)sobivanja. Oblika temu ustreza; Kristina Hočevar postaja veščakinja vrzeli; razmiki, pretrganost in asimetrija verza, sama znamenja, da govori z zadržkom, da ne more več govoriti, da se nagiba k molku; in tudi, da je pot do slišanosti prekinjana. Obstoju zmanjkuje permanence; prevladuje krhkost – kreda na ustih; »sedeži pokajo« tudi v igri.

Da pesmi nimajo naslova, je soznačno z držo, da se lirska subjektka odpoveduje označitvam, in obenem opozorilo, da oznake jemljejo sapo kontekstu, ki ga z lastno izkušnjo nemara vnese bralec. A tudi, da hoče doživljano ostati takšno, kot se izpoveduje, brez povzetka.

Nikalnica ob tem predstavlja način, kako postaviti lastne meje, se upreti izpolnjevanju volje ali zahtev drugih. Se postaviti po robu odvisnosti: »nagrajene punčke, ki opeke med snemanjem na pripravljenem parketu dondasto /dolbejo. mogoče bi moralo biti pohvalno: niso več samo punčke, ki so jih osedlali /očetje. /same sebe so osedlale.«

V kontrapunkt so postavljene prispodobe bolečine in zarezujoča ironija, umeščena v trpko bivajoče, tudi zoprno, »kjer manjkaš, stopiš na žvečilni gumi«, in na drugi strani osi z detajlom izpisana milina. Navajam pesem (tu žal brez grafične razporeditve), ki se zdi nedramatična, vendar v moji bralski zaznavi pušča sled koncentričnih valov. »potok ob nogah, /piha v spomin: /sapa jasmina na koži /naj pred začetkom zgradbe /svojo nočno svetlobo /predam v varstvo.« V teh verzih prepoznam pesniško sorodnost, predvsem pa znamenje, da se svet, razdrobljen kakor sicer nastopa, saj so tudi besede »zarezane z olfa nožem«, vendarle sestavlja v celoto – četudi sploh ne enostavno niti ne a priori priljudno.

Avtorica kot v Repkih nadaljuje s postavljanjem distanc med dvema, tudi v intimi, da se ubrani vdorov ali polaščanja, a zaniha v sočutje, loveč ravnotežje med odmikom in toplino. Podobno ravna s transcendenco: » … cele vreče zvezd, /zaprte, v klet. razdalja, iz katere je ta izolacija, /je samo zagotovilo, da večnost je.« Sprva torej dvoumno – so zvezde v kleti, da jih odpeljejo na odpad, ali pa je klet le počivališče oziroma območje nezavednega? Nato v obratu sledi skoraj didaktično jamstvo.

Občutljiva pomišljanja v teh verzih – ki so med začetnimi v prvi skupini pesmi Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda – in potem naprej, v sklopih Gube, Punčke, ne pingvini, večji od tebe, Balet, koža je črna in Frnikule, prav s to pesniško držo ponujajo interpretacije.

Kljub sporočanju pesnice o ne-samoumevnosti njenega zapisa, je v njenih odrezanih verzih prepoznavna močna potreba, malodane pritisk po izrekanju. S preprečitvami in raztrganinami pravzaprav nagovarja intenzivneje.