Alenka Jovanovski Taji Kramberger, drugič
O umetnosti nasploh
Če pri preiskovanju močvirja naletimo, kot se to pogosto dogaja, na kos obdelanega lesa, ne rečemo, da gre za produkt narave, ampak umetnosti. Vzrok, ki ga je proizvedel, si je zamislil neki smoter, ki mu ta produkt dolguje svojo formo.
(Kant, Kritika razsodnega uma)
Dragi heidelberški sprehajalec,
motiš se, naiven si,
kljub svojemu razumu.
Če se razsodni um
izpostavi kritiki,
tako kot to počnemo tukaj,
dobimo vladavino nerazsodstva.
Če pri preiskovanju
skupnega močvirja
naletimo na kos obdelanega
lesa, to ni umetnost,
ampak tisto, kar je
od nje po čudežu ostalo
kljub izvajanju narave.
Tiste, ki že tisočletja
preži na dnu močvirja,
tiste, ki izdela plašč iz
skladov mrhovine
in razje (ker drugega
ne zna: sol in kislina
sta njena vzroka,
pozaba njen
nedotaknjeni smoter)
celo najlepše
ikonostase.
II
Po kosu lepo obdelanega
lesa jih bodo sodili.
Umetnike močvirskega smotra.
Izbira gledišča
je stvar razsodnega uma,
je stvar nepoljubnih razmerij
med morilci in žrtvami.
Življenja, čeprav so razsekana
in spremenjena v kos
lepo obdelanega lesa,
so sporočilo o nečem, kar
je živo.
Na drugi strani pa je ono,
kar nevedno, gotovo ne
v imenu narave,
raz-dela človeška narava.
***
Važno je, ne popustiti
Kaspersky me ne ščiti več. In niti
socialna služba in niti redna plača.
K sreči smo zdravi, in, kot je rekla tista
brezposelna Američanka z brezposelnim
možem in dvema otrokoma, molimo, da ne
pride do zloma noge, roke ali pa srca.
Potem je tu vprašanje o času.
Včasih sem mislila, da živim v 21. stoletju,
ampak ne, čas je že vseskozi tekel dvo- ali večtirno,
nekaterim se knjige stekajo prek Amazona v
računalnik, drugi si ne moremo izposoditi knjig,
ki jih natisnejo v domači državi (hočejo
napačne knjige bodisi živijo v napačnih krajih –
in kje je potem dom?), tretji nimajo kompjuterjev,
knjig, imajo pa veliko smeti. Morda je to edina razlika
s srednjim vekom. Ampak kri in izločki so bili takrat
dani na odprto, na odrto sem hotela zapisati,
pa me je sistem ujel v past. To je napravil tako,
da je silikon zarinil v zlomljeno mesto in ga
fino zatesnil, da ne pušča. Molimo, da ne pride do
zloma, ker potem bo vik in krik in škrtanje z
zobmi. (Z zobatimi kolesi, sem hotela zapisati,
pa je tokrat nekaj izbrisalo namen.)
Vse to je seveda mogoče odmisliti,
če se na pomladni dan sprehajaš sredi
gmajne, slive cvetijo, češnje cvetijo, modrina
cveti in celo herpes na mojih ustnicah je tako pijan
pomladi, da cveti. Vilijem IX. Akvitanski
je opazil, da glog cveti zelo belo, nežno,
cvetke kot dragulje ima,
a to mu uspeva, ker ima trne. (Trdne,
sem hotela zapisati, pa me je sistem ujel v
past.) Trni so manj poetični in jih ni spustil v pesem.
Hodimo torej po gmajni in se pogovarjamo,
naš korak je sprehodni (prehodni sem hotela zapisati,
viš, v tretje gre rado).
Ampak to je bilo danes. Včeraj, če že govorimo o
vremenu – pa megla, dež in mraz. Črne sile,
zbrane nad Ljubljano. Postreformacija,
čas, ko se sveti s požiganjem knjig in delanjem smeti.
Usa e getta – Darji sem razložila, da so to ljudje, ki jih na
univerzi uporabijo, in ko se jim izprazni minica
jih vržejo. Univerzitetni kanonfuter.
Ko sem vozila domov (kam že?), se je v papirmaše
spremenila reklama s popustom za nakupe,
brisalci so jo zbrisali.
Udrihali so levo-desno, dokler niso od nje
ostale mrvice – in očiščen vetrobran. Postformacija.
Viš, viš – obetaven obrat. Usare le gettature.
Hočem reči, kar šteje, je – ne popustiti.
***
Že spet sem tu. Kot mah na kraških skrilovcih:
odstraniš ga, pa spet požene. Poskrbi, da
koga zmrazi po hrbtu. To je seveda metafora
za dolbljenje strukture. Treba se bo učiti od narave:
žlebiči, mahovci, plevelnjaki in ostale gverilske rastline
lomijo zobata kolesa, kombajne, pravi Iztok.
Samo vrtni palčki so nedotakljivi. Dovolj je prebirati ali poslušati
poročila, da to opaziš. Vrni palček rules. Pokrit z rdečo čepico,
oblečen v modro suknjico, z belo bradico varuje
svoj vrt. Pred čarovnico. (Sneguljčica ve, kako je biti
z vrtnim palčkom.) V vrtu varuje zastrupljena
drevesa, drevesa z bulami in grčami. Nekdo je delal
poskuse. Kot na velikonočnih zajčkih, tistih belih in nedolžnih,
ki skakljajo – ali pa tudi ne skakljajo več, ker so jih vmes
izdolbli in prelili s čokolado.
Dovolj je brati poročila. Recimo tista o nafti in bencinu.
Cene vrtnih palčkov rastejo v nebo, in če bo šlo tako naprej,
bo treba na vrtu gojiti nafto. Spomladi jo redno zalivaš,
potem okopavaš in jeseni rodi naftalin. Obstajajo recepti
iz naftalina: kremna juha iz naftalina, naftalin s smetano
iz pečice, naftalinski karpačo (posoljen, z limoninim
sokom nakapan in zaužit surov), posebej okusna
je solata, z naftalinom zabeljena, od katere smo Štajerci
tako veliki in močni ljudje, da se nas preostali Slovenci
bojijo. Naftalin je zdrava hrana, poceni in zelo koristen.
Če si dovolj priden, ti po žilah začne teči nafta namesto krvi
in to je način, kako lahko voziš avto brez omejitev:
zarežeš v žilo, priklopiš na cevko in prečrpaš v rezervoar.
Vrtni palček te varuje. Vrtni palček te varuje.
Le mirno spi, Sneguljčica.
Ampak jaz nimam časa za te pravljice.
Treba bo že enkrat obdelati vrt,
narediti zemljo, kamne, skale,
da bodo rahli, zračni.
***
To sem si obljubila že včeraj, pa ni delovalo.
Lenoba me daje. Treba bi bilo prevajati
(tempo, tempo, kličejo stražarji) jaz pa:
nula, niente, nothing.