Alja Adam Taji Kramberger

Zakaj kazati svoje šibkosti: pesmi, ki se zajedajo v »živo bistvo stvari«

Ko mi je Barbara Korun povedala, da bomo na srečanju pesnic (gorjačark) obravnavale oz. interpretirale novo knjigo Taje Kramberger Z roba klifa, sem ji odgovorila, da bom z veseljem kaj napisala, saj sem knjigo prebrala takoj, ko je izšla. Slovensko poezijo redno spremljam, pravzaprav preberem večino novih zbirk – v zadnjem času je izšlo kar precej zanimivih pesniških zbirk, ki so jih spisali avtorji in avtorice različnih generacij. Prav zaradi tega sem poezijo Taje Kramberger, ko sem razmišljala o njej, sprva nehote, nato pa vse bolj zavestno, primerjala z zbirkami, ki so izšle v zadnjih mesecih, predvsem poezijo, ki bi jo slogovno oz. tematsko lahko vzporejala z njenim pisanjem – eno od teh stičišč je uporaba konkretnega jezika in opisovanje tem iz vsakdanjega življenja. Vendar pa sem takoj opazila, da se nekatere pesnice in pesniki, v nasprotju s Tajo Kramberger, izogibajo upodabljanju močnih čustev, kot so jeza, žalost, bes, in se raje obračajo k bolj igrivemu percipiranju stvarnosti, kot, da želijo pesniško dejavnost ozdraviti »bolečine«, ji odvzeti tež(in)o, njeno pretirano navezanost na temne dele intimnega prostora. Octavio Paz pravi, da se pesništvo sramuje, ker se spočenja preblizu intime – ali pa se tega sramujejo tisti pesniki, pesnice, ki sledijo nenapisanim pravilom nekaterih literarnih krogov, za katere se zdi, da narekujejo ubesedovanje čustev na način peresne lahkosti, vznesenega zadovoljstva in vdanosti, predanosti v vsakdanje mehanizme, tudi v družbene. Gotovo je estetska funkcija nepogrešljivi del poezije in za (dobro) poezijo ni nujno, da je družbenokritična, vseeno pa poezijo določa prav težnja po »prevratu« in »upor« zoper vsakdanje rabe jezika, družbenih simbolov in pomenov.

A ker moj namen ni podati dokončne definicije pesništva (popolnoma sem prepričana, da je teh definicij več in da vsaka nosi v sebi svojo resnico), katalogizirati pojme ali se opredeljevati za eno od literarnih šol, se bom sedaj vrnila k poeziji Taje Kramberger in poskušala predstaviti tisto, kar me je pri njej navdušilo. Taja Kramberger v svoji poeziji ne kroži okoli zgoraj omenjene »intime« kot mačka okoli vrele kaše, prav tako ne odstranjuje bolečih oz. »temnih« delov osebnega sveta iz vidnega polja svoje poezije zato, ker je to nekakšen (literarni) trend – ona ne sledi trendom, temveč ostaja zvesta sama sebi in svojemu načinu izrekanja. Seveda je jasno, da so njene pesmi veliko več kot medij za izražanje lastne bolečine, besa, razočaranja ali ideoloških pogledov. Še tako blizu intime prebujeni občutek je skrbno vpet v estetsko ogrodje, ki pa ni zgolj formalni oklep pesmi, temveč živ organizem, metafora, ki diha skupaj z vsebino, prehaja vanjo kot v »žakelj«, ga polni zato, da bi ta stal pokonci, kakor mora »stati pokonci« dobra pesem, kot ugotavlja Taja v svoji poeziji. Tisto kar me je v njenem pisanju pritegnilo, je prepletanje osebne bolečine z »bolečino sveta«, tenkočutnost, s katero avtorica opisuje krute prizore iz vsakdanjega življenja, npr. v pesmi Luka Koper, in njena povsod prisotna želja, da bi našla rešitev za nepravične, izkoriščevalske družbene odnose. Avtorica glasno izraža svojo »prizadetost«, »razžaljenost« in »nemoč«, čustev torej ne »reducira« ali »narkotizira«, temveč jih odpira navzven. Prav ta avtoričina »navzven obrnjena senzibilnost« v prepletu z (znanstvenim) znanjem, poznavanjem družbenih in zgodovinskih razmer in njen izdelan slog pisanja pripeljejo to poezijo do »poetične intenzivnosti«, ki se zajeda v »živo bistvo stvari« (tisto kar je živo, pa se stalno premika, giba in raste) ter spodjeda temelje tistih struktur (političnih, literarnih), ki se hranijo s statičnostjo in hinavščino.

Ob branju zbirke Z roba klifa sem se spomnila na izraelskega pesnika Jehuda Amihaja, ki slike oz. prizore osebnega sveta in notranja čustvena stanja mojstrsko vpenja v politično oz. družbeno problematiko, s katero se sooča v svojem življenju. Tako pri Jehudi Amihaju kot tudi pri Taji Kramberger je inovativna in precizna raba metafor in besednih iger tista, ki avtorjema omogoča, da lahko vztrajata v »ranljivi poziciji«, v nizanju »bolečih osebnih izkušenj« brez strahu, da bi svoje pisanje pripeljala v območje »patetike«. Pesnik v svoji pesniški zbirki Ura milosti eno od pesmi naslovi »Ne smeš kazati šibkosti«: naslov bi lahko razumeli tudi kot slogan sodobnega časa, v katerem se »jezo« in »gnev« (ali bolečino) povezuje z nezadovoljstvom, tega pa je potrebno (po nasvetih lepotnih kirurgov, ki vladajo na vseh področjih naših življenj) odstraniti s površine človekove osebnosti tako kot brazgotino ali rano. Biti moramo namreč lepe/lepi, harmonične/harmonični in zadovoljne/zadovoljni. A vendar je prav nezadovoljstvo tisto, ki je gnalo Evino radovednost, da je stegnila roko proti jabolku modrosti in rešila Adama pred tem, da bi resigniral, obtičal v svetu iluzij in navidezne idile, ki je last vsemogočih Bogov-lepotnih kirurgov. »Lepotna kirurgija« ne bi smela imeti vstopa v prostor poezije, torej v prostor, znotraj katerega naj bi se vsebine in teme svobodno odpirale, brez zadržkov, predsodkov in težnje po cenzuri. Taja Kramberger pravi, da vstopiti v akt pisanja oz. »vzleteti v pesem« pomeni sprejeti, odkriti neznano področje, ki se razprostira kot »modro nebo« in ne pozna omejitev: »vzletim v pesem kakor letalo v neznano modrino« (Gostilna pri Mirandi, str. 53).

Osrednja zgodba knjige Z roba Klifa je opis krivične »odstranitve z delovnega mesta« na Univerzi v Kopru, zgodba, ki jo v manjših odmerkih doživljamo vsi (četudi ne na univerzah, temveč v drugih okoljih, prežetih s potrošniško logiko, ki sloni na kopičenju hitrih, površnih rezultatov, ki nimajo veze z »modrostjo« in znanjem). Poezija Taje Kramberger je močna prav zato, ker osebno, intimno zgodbo spremeni v »nadosebno« in odpira bralcem, bralkam več poti, po katerih se lahko gibljejo, ter na tak način sproži »občutek medsebojne povezanosti in prepletenosti« (zato avtorica pravi, da je poezija »podana roka«). V knjigi Taje Kramberger se pojavljajo tudi pesmi, ki so nekoliko distancirane od zgoraj omenjene vsebine, ki se navezuje na dogajanje na koprski univerzi, to so pesmi – nekatere od njih zaznamuje izviren humor, ironija in igrivost – ki govorijo o pisanju poezije, kreativnem procesu, potovanju in ljubezenskem odnosu. V pesmi z naslovom »Tenis II«, kjer na šaljiv način vzporeja igranje tenisa s pisanjem, pravi, da je »poezija izžiganje predsodkov in občih mest iz misli« – poezija torej lahko deluje s svojo »ontološko močjo« le na območju, kjer je mogoč soobstoj različnih »intimnih pozicij izrekanja« in seveda tudi soobstoj različnih literarnih šol, stilov in slogov pisanja. Ker po mnenju avtorice tega ni mogoče doseči znotraj slovenskega literarnega prostora, razmišlja o tem, da bi se odselila, da bi »menjala domovino« kot plazilci kožo.

V poglavju Omertanija na kritičen način pretrese literarni kanon, med drugim pravi, da »literaturi vlada pesniška sekcija obveščevalne službe« (Od kod sem?, str. 91) in »pesniki crknjenih mačk s predmarčnim imaginarijem« (Petnajst let spletkarjenja, str. 100). Po prebranem poglavju se zdi, kot da se po slovenski pesniški sceni gibljejo zgolj pokvarjeni, koristoljubni, »nedorasli« pesniki (ki jih je nemogoče »odstaviti s kahle«) in nihče drug. Avtorica strpa celotno slovensko literarno dogajanje v en sam koš ter prezre dejstvo, da v zadnjih letih literarna scena, kljub vsemu, doživlja transformacije in postaja vse bolj heterogena oz. razvejana, na kar kažejo tudi številni literarni dogodki, festivali in srečanja, ki se odvijajo v Sloveniji. Predvsem pa uveljavljanje mlade generacije pesnikov in pesnic, ki ustanavljajo svoja društva in uspešno delujejo znotraj umetniškega in širšega družbenega prostora.

Kljub omenjenim spremembam pa pripadnost določeni že uveljavljeni šoli oz. šolam še vedno vpliva na vrednotenje (kvalitete) literarnega dela oz. na odzivnost javnosti na samo delo – kar je najbrž jasno prav vsem. To je tudi razlog, da sem z veseljem podprla »srečanja pesnic« (gorjačark) in idejo, da avtorice pišemo o drugih avtoricah ter na tak način odpiramo vrata vsem tistim, ki želijo pretresti in na novo oblikovati nekatere koncepte literarnih oz. pesniških praks.