Ana Porenta o (S)lepoti Ines Cergol

VOZLIŠČA MED LEPOTO IN SLEPOTO

Slepoto razbiram v pesmih vprašanj, ki ne iščejo odgovorov, ki izzivajo s spraševanjem in z aktivnim opazovanjem stvari, odnosov, življenja in odpirajo nova, še večja vprašanja (»Kdo koga ljubi skozme, / kaj?«, str. 10). Vprašanja, ki terjajo prespraševanje in silijo v globoko brezno neodgovorov.

Lepoto berem v pesmih trditev, kjer se odpre svež spoznavni prostor nevajenih zornih kotov. Zaustavijo me verzi: »Nič pesnika ni v pesmih, / nič mizarja v mizah, / le strast in spretnost tega sveta.« (str. 9) Premišljujem, kako se moram kot bralka opominjati k razlikovnju pesniškega subjekta od tistega, ki pesem piše … in še težje je tokrat, ker se zlijejo poznavanje literarne teorije in branje (spretnosti) in strast (imperativ stvarjenja) v pesmi. Jih res (zmotno?) berem kot osebno ponotranjeno razkrivanje pesnice ali se samo tako globoko zarije v moj svet? Katera prvoosebnost je bolj varljiva (ali resnična), pesničina ali bralkina?

Vozlišča med obema, slepoto in lepoto, najdem v pesmih, kjer pesnica raziskuje detajl tkanja: »Skozi vozel, / skozi luknjo v tkanini, / prodira struktura tkanja.« (str. 28). Ta struktura tkanja se mi odkriva tudi kot prispodoba za celotno sestavljenost zbirke. Sprva me zbega, ker v zbirki ne vidim močnega veziva v smislu rdeče niti, nekatere pesmi so cikli, druge samostojne, večinoma z ločili, nekaj tudi brez, a tkanje dojamem po drugem branju, ko se mi odkrije, da gre za namerno opazovanje (istega) sveta z različnih perspektiv: » v črkah / se glas ne prepozna / enovite podobe ni / fragmentarni pristop / ohranja vizijo celovitosti« (str. 53).

Pritegne me kost, tista Adamova kost, tista, ki si jo vsak moški jemlje za svojo, da nad žensko čuti lastništvo, saj nosi njegovo rebro v svojih prsih …, ženska se čuti izvotljeno še preden se lahko zagleda vanj in se privadi: Vzemi mojo kost, / kost kosti, / vzemi si jo, kot bi bila / iz tvojega rebra, / čeprav tvoja ni (str. 14).

Osupne me bogato besedišče, ki izrisuje ostre, kdaj nenavadne, kdaj presenetljive podobe, vsebuje tudi novotvorjenke (vdlakocepiti, mrakobnica, skupzlitje, samorojevam se, neskončje), v nekaterih pesmih je izrazit ritem, so rime, predvsem notranje. Spet druge pesmi se bolj oprijemajo prostega verza (sledijo toku misli, preskakujejo v pomenih, odpirajo in vabijo v večpomensko interpretacijo). In te pesmi, še posebej Fragmentarnice, me poskrajo docela vase.

Zbirka, ki jo lahko bereš glede na lastno razpoloženje po posameznih poglavjih, in kdaj vmes še v celoti. V njej najdeš bogat in čuteč svet, ki te zaznamuje.