Ana Porenta o Čečici Barbare Korun

LJUBEZEN, KI JO BARBARA IMENUJE ČEČICA

Tudi v jeziku na levih straneh prepoznam besede, smisel pa šele na desnih. Ki je naš jezik in malo njihov, kakor smo njihovi v našem jeziku mi in oni v svojem naši. Ko se zabriše meja in so prevodi blagi prehodi, ker je razumevanje stvar srca.

V Čečici, motnjeni od ljubezni se poklic pesnice anatomsko podrobno kaže skozi pisanje. Njena govorica je individualna, a barvita, iskriva in vključujoča, da se v pisanju zagedamo sredi zgodb in dela, budnosti in sanj, vrveža in samote – pristnega sveta, za katerega držimo pesti, da ne izgine.

“Vrata na vrt so odprta.” (str.7) – niso odškrnjena, ne skrivajo se pred vdorom in opazovanjem in preprijemanjem – navajena so različnih vstopanj. Za njimi pretipkava kilometre pisanja, v katere ujame Romildo in Alfonsa, Morena in Carlo in Alessandra, stara hrastova vrata, kamnat zid in zadelane špranje z ljubeznijo. Ljubezen jih naredi žive, kot na filmu, da se od daleč spoprijateljiš z njimi in jih poznaš.

“Moraš biti malo motnjen, /…. /da se česa takega lotiš.” (str. 47) Da iz pozabe zbezaš preminule in njihove svetove, da podpreš oblike, ki bi se razpadle, da popišeš izginjajoči danes, da snu iztrgaš sanje in jih prevedeš v pisavo. Ves čas sproščena in na preži, tak je poklic pesnice: “Samo pozornost sem, meter in pol od tal.” (str. 17)

In ko hodi, hodi pozorno, piše pozorno: “ta točka potuje / to jaz pišem / to jaz šumim v krošnjah” (str. 11) – da se z vseh potk luščijo iskre, polne življenja; kot podleski, poganjki, močeradi, gnezdo taščic, kostanj, jelenov hod, bziki škržatov. Iz pripovedovanj spozna sled ubitega med vojno na pragu, z Valentinom v duhu še enkrat zbere vse njegove knjige in bere iz njih z njegovim glasom in s Serafinom v invalidskem vozičku prerisuje ženske z barvniki in se čudi odprti perspektivi njegovih pokrajin. In ko sliši poročila, ko jo zmoti zunanji svet, ga razcefra s pikro ironijo na neimena in neobstoj. Je vse, kar je človeškega in kar lahko dojame človekov duh in zazna človekov čut. Ogromno, preveč – kljub njenemu dvomu: “ampak če živiš kar pišeš / če pišeš kar živiš / je to dovolj?” (str. 51)

Barbarino raziskovanje Topolovega skozi pisanje – kar vključuje tudi iti iz sebe, iz svoje bolečine, iz začasne hiške, se spopasti s pomisleki in oklepaji, se vriniti v medprostor, v katerem prepoznavaš simbole, ki se, kot krivopetnice skrivajo med strminami – je razplasteno, mnogovrstno in navdihujoče. V pesnični poklicanosti so besede iztrgale Topolovo (vsaj za nas, ki smo prebrali Čečico, motnjeno od ljubezni) iz pozabljenega zeljevida zamejstva. Zase vem, posadile so ga v moje srce.