Ana Porenta o Šumenjih Tine Kozin

NIKOLI UTIŠANI ZVOK VESOLJA

Šele, ko natančno izdelaš svoj poseben inštrument, iz katerega pri pravilnem naklonu in dihanju pride glas, se lahko pričneš izlivati v okolico. Ki naj bo bližnja, naj se je skoraj dotikaš, da glas ne ostane v valovanju zraka, pač pa se prerine skozi tkiva poslušalca in te zalije od znotraj.

Seliš se v telesa iz mesa; človeka, ptiča, zajca; v lesena smolnata telesa dreves in razpredene okončine korenin, v telesa iz betona in kovine, v vodna telesa, telesa megle in zvezd, telesa artiklov in kupcev, skozi odprta okna v telesa hiš, pod telo sonca v telesa prispodob. Za seboj, v neprestanem gibanju, vlačiš sence.

Prisončje

Kroženje

Odsončje

Najdeš neobljudene prostore, ki jih prelamljajo plazovi, izrivajo tokovi, odnaša oseka, poglablja ptičji pogled z vrha … Korak razdeli pokrajino, let prereže ozračje, blisk zbode temo. Zato nenehno gibanje, prehajanje v mehkejše, odročno, vsemirsko, trajnejše, pa v bližino, v rastlinje, kamenje – in vase.

Skozi tkiva se odpirajo okna v sotočja korenin in fjordov, zemlje in drobirja, ruševja in morskih bili, v smolarja in njegov opravek. Ki je natančna zareza, na pravem mestu in v pravem času, kot zgradba na glinenih tleh, kot pesem, iztrgana iz frekvence vesolja, ki odzvanja skozi Šumenja z ojačano močjo.