Ana Porenta o Vmes Barbare Korun
Danes: Vonj po človeku
Prvoosebna pesniška izpoved je sočutna, empatična, globoko etična. Izrečena bolečina, ki presega individualnost, čeprav se samo tako – skozi notranje premisleke in uvide – lahko avtetnično izrazi in prebije do univerzalnega. V tej pesmi se subjektka sprašuje kako naj povem (str. 27) – in to se mi zdi eno bistvenih vprašanj Barbarine zbirke Vmes, ki je tu samo eksplicitno izrečeno – zaznam stisko pričevalke – na nivoju zbirke stisko izrekanja – ki pa ni stiska besed, ampak stiska stanja, ki ga izreka. V Vonju po človeku se soočamo z odporom, gnusom, neustreznim odnosom družbe do beguncev – te grozovite bolezni civilizacije – pričevalka pokaže na razčlovečenje človeka na obeh straneh (tisti, ki je v stiski in tisti, ki naj bi pomagal), to pa povzroča strah (pred propadom in izginevanjem na eni, pred okužbo in napadenostjo na drugi …). Ta strah je izražen z vonjem (ki si ga je težko predstavljati, kaj šele opisati) – zdi se mi, da Vmes hoče izraziti ravno to: kar je pod / nad / za besedami, pomeni, sporočanjem … Če se vrnem k Vonju: besede v stanju družbe, kot smo ji priča, izgubijo komunikacijsko vrednost, ljudje morajo s kretnjami pokazati, kaj potrebujejo: niso izgnani le s prostora, države, položaja, udobja, civilizacije, ampak tudi iz jezika. V kletkah in ograjah, kot bi bili nevarne živali, jim ostanejo le kretnje, od katerih se tisti v bližini še lahko obrnemo proč. Od vonja pa ne: ne moremo mu ubežati. Vonj, iz katerega veje strah in vse, kar se lušči od človeka. Pesem iskreno in natančno poimenuje najbolj neubesedljivo, da smo s pričevalko sredi nerazumljivih medčloveških obravnav in nas pretresejo. Pa ne samo Vonj po človeku, tudi druge so, s katerimi obiščemo področja privzgajanja in potenciranja strahu pred drugimi (in tudi pred samimi seboj), npr. Prihod na letališče v Miamiju, Hotel Ideal, Neapelj …, pesmi na str. 35, 36, 46, Proizvodnja ljudi, Na vlaku Ljubljana – Beljak, Na postaji Wien Meidling …
S strahom lahko opraviš le, če se ga najprej zveš, če prodreš do njegove srži in »za to poezija ne zadostuje« (str. 82). Barbarina poezija preseže tisoče stani poročil (str. 82), ker je na najrazličnejših prostorih in časih tako osredinjena: z življenjem, kamor poleg čuječnosti in opažanj najdrobnejših premikov in razpok v okolju in bitjih, sodijo tudi čudaškosti, krutosti in kalupi. Po mojem mnenju jih uspešno lupi do bistva; ne ogiba se staranju in usihanju, ovenevanju, umoru, praznini, majhnosti in ne izobčenosti, popredmetenosti, razdrobljenosti, naveličanosti, grotesknosti … da bi se tudi mi lahko soočili z njimi. In zato je Vmes taka poezija, ki je vir luči (str. 82).
Samo s soočenjem s temo – popolnoma črno nočjo (str. 41), v kateri pa je Barbara tudi že popolnoma budna / bomo ugotovili, da še obstaja luč – le najti moramo stikalo, plamenček, iskro – z Vmes ga bomo zaslutili in začeli iskati in se morda celo zbudili (družbeno angažirali). To je pesniška knjiga, ki se ne dotakne samo našega jezkoljubja (čeprav tudi tega), občudovanja moči pesmi, ampak najbolj etičnega v nas – deluje kot lakmus za našo lastno vest (in vest sveta). Večkratno branje zbirke je nujno. Ena na dan in premišljevanje o njej pa še boljše.