Andreja Kalc o (S)lepoti Ines Cergol

O (S)LEPOTI, BRALNA SKICA

(S)lepota je težavna knjiga pesmi. Najprej ne morete z lahkoto zapisati naslova brez oklepajev, že uporaba teh kaže na izredno veščino Ines Cergol, da na novo semiotizira vse, kar se ji v jeziku ponuja. In kar se ne da brez žrtev zapisati, žal sili v grozde interpretacij. Pa tudi če bi odstranili oklepaje in začetnico, bi ostala, vrezana v začetek knjige in njeno tkivo, razgaljena lepota – prav zaradi nenavadne oklepajne geste se to nedvoumno tudi zgodi, zelo previdno, skoraj šepetaje bi rekla, da se upoveduje lepota na sebi. Četudi mero motivne temačnosti napovedujejo že novembrski toni platnice (olje Jeronime Kastelic), so to tudi toni, kot vsa poezija Ines Cergol, tudi tista iz devetdesetih, vpeti v presenetljivo eleganco, s katero namenoma podaljšuje bralski dih in kadenco verza. Skoraj ničesar v svojih pesmih ne prepušča naključju, tako tudi biografske notice na zavihkih ne; bolj kot biografska je pesniška:
Rojena sem v maju nad Glinščico.
Na pregibu fliša v kras, hrastičja v bore, maestrala v burjo.

Poezija te neznačilno primorske ali koprske pesnice – pokrajinsko obarvanih motivov namreč nikakor ne razgalja v preveč odprte podobe, kar ji nekateri celo zamerijo – se dogaja v sedemletnih ciklih, ko se zgošča v knjige. Po krivem preveč prezrta v literarnem miljeju središča države, izstopa, predvsem zaradi čiste pesniške kvalitete, morda celo hermetičnosti, tudi v koprski literarni provinci. Pesniška biografija na zavihkih (S)lepote daje slutiti, kot tudi naslov ene prejšnjih pesniških knjig Vmes, da se je njen izraz za to pozicijo zavestno odločil, se tega zaveda do te mere, da se z njo ironično poigrava (če bi si dovolila nespametno romantiziranje, bi zatrdila, da pesnica vedno izbere svojo geografijo, poetika intimnega zemljevida ni nikoli stvar naključja):

S pogledom na korak, obrnjen vznak, Tržaškega zaliva in na vrh Slavnika, ki z belo kapuco krona tudi pomlad.
(S)lepota je težavna knjiga. Njen naslov ne zavaja. Izkušnja, utemeljujoča izpovedno noto, četudi govori o ljubezni, je nepričakovana in neprijetna, dovede namreč do sprva motečega občutka izpraznitve jaza, in nekaterih bralcev ta ne spusti vse do konca knjige, čeprav je prav v tej izkušnji ključna in neprisiljena moč oblikovanja povsem nove zavesti, kar šele omogoči lepoti, da postane spoznatna onkraj čutne slepote:

Nič pesnika ni v pesmih,
nič mizarja v mizah,
le strast in spretnost tega sveta.

Šele skozi neprijetne mrakobne podobe (v mrtvicah se kotijo spački; postajam devica, … ženska s pretvezo; čudni ptiči so prileteli pod kaki / in zobajo zdrizaste razpočnice / oranžnega nabreklega mesa), nekje na sredini se razvežejo tudi v vsakdanjost, vsakdanjost materinske skrbi za poslavljajoče se roditelje (ko se začne veliki hazard / biti hči svojemu sinu, / mati svojemu očetu), povsem sprijaznjena in izpraznjena, neizprosna do okoliščin in v izrekanju tistega, kar se da zaznati s čuti, prelevi izpoved v spoznavno – v Adamovi kosti, recimo:
Nimam več
ne postelje ne mize,
še imena ne.
Vzemi mojo kost,
kost kosti,
vzemi si jo, kot bi bila
iz tvojega rebra,

čeprav tvoja ni,
in zapiskaj si
nanjo …

Spoznavno noto podčrtujejo tudi z erudicijo in z danes že redko občutljivostjo za melodijo besede ovrednoteni krščanski motivi, nepozornemu se morda celo izmuznejo, kot denimo tale prilika, ki se kontekstualno spogleduje tako s starozaveznim kot s pravljičnim:

Seme pada na skale in med trnje,
vsakič zgreši brazdo domačije.
Verzi iščejo pesem maternega jezika,
nabreklo meso zlatega jabolka.

Toda tudi tega, da je močna na mestih, kjer misli in ve, za razliko od tistih, kjer izpoveduje tudi v zrelem avtorskem ritmu in ne vedno povsem posrečenih zvočnih ujemanjih, se dobro zaveda in upoveduje v sentencah, ki jemljejo sapo zaradi prepričanosti, s katero se nam ponujajo:

Ženska na tej strani ne razume stiske one.
Že zdavnaj je stopila iz kleti
in prehodila vse različice Piranessijevih
stopnišč
in ve, da je slepomišenje podgan le preludij
vseh baladnih različic.
Uresničitev je v zamrznjenem oknu,
ki brezglasno cveti v ledene rože.

Popolno obrtniško in ustvarjalno obvladovanje zmožnosti jezika (besedje je tu užitek in na prenekaterem mestu čisto presenečenje), premišljeno prepletanje podobja raznoterih kulturnih plasti, neposredno izražena telesnost, neustrašna tudi ob izkušnji minevanja (kdor je izkusil, ve, kaj pomeni motiv vatiranih palčk, kdaj nakažejo liminalni čas) in marsikdaj ogrožujočih spremembah se lirska govorka iz izpraznitve jaza, izgube lastne istovetnosti (Kdo koga ljubi skozme, / kaj?) v zadnjem ciklu Epilognice prelevi v »samojedko«. Skrivnostno je uspela udejanjiti potencial na vseh ravneh in namesto razočaranja nad usodo, ki ni hotela enako kot ona, kot to na srečo nikoli noče, se v zaključni pomladni noti sicer ne izvije mitskemu tolmačenju nenaučene vednosti:
Tudi sedem krat sedemdeset ni neskončje
svetov
niti popolnost enega samega romanja.

Vendar pa me smer, v katero kaže struktura (S)lepote, opogumlja k sodbi, da se bo v naslednjem ciklu pesniške govorice, ki je v devetdesetih (Vmes, Globoko zgoraj) popolno odrazila duh časa, zdaj ga pa ne več, ker je naravno vrsta na drugih, tovrstno motivno tolmačenje počasi razblinjalo, da bi še bolj dovršilo spoznavne ravni, izpopolnilo nov izraz.
Moč nekaterih verzov skozi čas še vedno odzvanja znotraj.
Hvala za knjige, Ines.