Barbara Korun o Hlačah za Džija Alenke Jovanovski

Pismo Alenki Jovanovski

Draga Alenka,

spominjam se tvojega večera – kar nismo mogle nehati. Govorile bi še in še – toliko se nam je odpiralo skozi tvoje pesmi. Vprašala sem te, kako to, da si tako »pozno« izdala svojo prvo pesniško zbirko (imela si že skoraj 38 let). Počasna sem, si rekla, moram biti povsem prepričana. In ne škodi, če s prvo knjigo malo počakaš. Upala sem, da te bojo nagradili za prvenec – čeprav je bil čas izida, tik pred sejmom, precej neprimeren. Ampak, seveda, le koga zanima etika in etično v poeziji?!

Zelo si natančna – tudi kot literarna kritičarka in teoretičarka. Kar govoriš in pišeš, je živo, zanimivo, se me dotakne. Tvoj trud, da se izkoplješ izpod predsodkov, v katere smo bili rojeni (kot slepa pega so, nevidni kot zrak, ki ga dihamo), da deluješ (pišeš, govoriš) pravično, tj. adekvatno, globoko, resnično, ljubeče.

Pesmi o (v?) hlačah so imenitne – v njih pa sem začutila, da si tu in tam še negotova, da še nisi »prepričana« (vase? v pesem?). Nič posebnega ti ne znam pokazati, pa vendar, kot da bi še ne zvenele tako, kot si želiš.

Pred nekaj meseci si mi poslala deset pesmi (nekatere v ciklu). To so najmočnejše pesmi, kar sem jih brala pri nas (mogoče se lahko glede tega primerjajo le s Tajinimi). Butnilo je vame iz teksta, kot pest. Resničnost. Premočrtnost, natančnost, preprostost, živelo je in utripalo in – bilo! Tu-zdaj. Čutila sem, kako se je vse tvoje/moje bitje zgostilo za besede. Za njimi stojiš. To je tvoj glas. Lep, močan. Onemela sem, polna spoštovanja. Res, takih glasov je malo, ne samo na Slovenskem.

Od takrat se nisva videli, nisva govorili. Ne vem, ali si jih objavila. Ne vem, ali jih boš. Tu so. So. Prebrala sem jih. Popolnoma so me prevzele.

S spoštovanjem!

Barbara