Barbara Korun o Trpljenju mlade Hane Katje Gorečan

Hana in komisija za slovensko literaturo

Hana noče več postati slovenska pesnica.

Samo pesmi piše.

Ve, da se lahko zanese samo nase

in da mora pisati – ne glede na vse.

Prejšnji teden se je vračala z literarnega festivala v tujini.

Letalo je zamujalo.

Po večurnem postopanju po letališču

se je končno sesedla v sedež in zategnila pas.

Kmalu po vzletu se je oglasil možiček na njeni desni.

Če jo lahko zmoti, je rekel, da veliko potuje in da si krajša

čas s tem, da ugiba, kaj delajo njegovi sosedje. In kakšni da so.

Pogledala ga je. Majhen, plešast, s sončnimi očali in kozjo bradico.

Smrdel je po cigaretah in alkoholu. Upokojeni elektroinženir.

Ko je govoril, so mu iz ust letele kapljice sline in

koščki plastične hrane, ki jo delijo na letalih.

Vi ste, je rekel in se zahehetal nad užitkom, da je tako pameten,

tipična oseba, ki drži ljudi daleč od sebe. In veste zakaj?

Nadaljeval je po dramatičnem premolku:

Zato ker vas je strah. To je vdor. Ljudje vdirajo v vaše polje,

vas ogrožajo.

Spet hripav hehet.

Jaz, na primer, živim zelo svobodno, odprto,

ljudi držim tik ob sebi. Ljudje so logični. Vse je gola matematika.

Zadovoljno se je nasmehnil.

Tak, kot je, je prava personifikacija komisije za slovensko literaturo,

je pomislila Hana, zamrmrala fakof, se obrnila

in v hipu sem zaspala.