Barbara Korun Tatjani Pregl Kobe

»Ženska pisava« kot trivialni žanr?

Tatjana Pregl Kobe je leta 1941 v Mariboru rojena in v Ljubljani živeča pesnica, pisateljica, umetnostna zgodovinarka in esejistka, ki je izpeljala preko petsto likovnih razstav in izdala preko šestdeset knjig, med njimi največ zbirk pesmi in zgodb za otroke.

Zbirka z naslovom Žamet je njena petnajsta pesniška zbirka za odrasle. Tatjana Pregl Kobe veliko skrbi posveti likovni opremi svojih knjig, že na pogled je Žamet prelepa knjiga: v trde, bele svetleče platnice vezana, skorajda kvadratna. Z naslovnice nas opazuje avtorica na črno-beli fotografiji, nekoliko presvetljeni, na rdečem paščku ob strani sta zapisana avtoričino ime in naslov knjige. Vse je decentno, zadržano, z veliko dobrega okusa. Podobno asketsko in rafinirano je urejena notranjost: tipografija, razporeditev pesmi, oprema. Pesmi v zbirki so urejene v tri razdelke: Zgodovina spomina, Plameni razdalje, Akordi viharjev; vsak ima petnajst pesmi brez naslovov; prva je natisnjena v kurzivi, kot nekakšen moto, ki uvaja cikel.

Pesnik Ciril Zlobec v spremni besedi navaja, da gre za »moderne sonetne cikle oz. sonetne vence« s pesničino osebno inovacijo: začetna pesem ni sestavljena iz prvih verzov sledečih sonetov, torej ne gre za »magistrale«, temveč bolj za tematski in emotivni »uglaševalni ton« cikla. Od soneta je, kot ugotavlja pisec spremne besede, ostala le tipična kitična oz. verzna sonetna oblika: 4-4 : 3-3, brez rim in brez jambskega enajsterca. Gre za svobodni verz, ki je, kot zapiše Ciril Zlobec, »praviloma tudi opazno daljši in bi že skoraj lahko govorili o pesmi v prozi, če ne bi bilo toliko poetičnosti v vsebini in dikciji, v sami povedni logiki notranje zgodbe, z izstopajočim notranjim ritmom, da je občutek čiste poezije docela samoumeven: vsebina sama postane temeljni nosilec lirskosti zbirke«. To, kar je v spremni besedi mišljeno z »notranjim ritmom«, razlaga Janko Kos v svojem Očrtu literarne teorije takole: gre za tradicionalno »kompozicijo« oz. gre za »način, kako se giblje vsebina«: pri liriki gre predvsem za gibanje »misli, čustev, razpoloženj in duhovno-čustveno gibanje same subjektivnosti«, pri dramatiki in epiki pa bolj za »gibanje t. i. objektivnega ali stvarnega dogajanja, ki ga nosijo snovno-materialni elementi«.

Kakor koli, čeprav je misel, da obstaja »lirska« vsebina sama na sebi, verjetno že malo zastarela, lahko ugotovimo, da za pričujočo zbirko prav gotovo drži. V teh sonetnih formah gre dejansko za gibanje misli, čustev in razpoloženj, soneti imajo nekako tridelno notranjo zgradbo (kot teza, antiteza in sinteza) – začnejo se s spominom, nadaljujejo z iluzijo, s fikcijo in zaključijo s sedanjim trenutkom. Zelo pogosto se v pesmih pojavijo stereotipne besedne zveze, ki so prišle iz »ženske« žanrske literature in izražajo »olepšano« stvarnost, neobstoječo idilo: bodisi da gre za genitivne metafore (npr. že sami naslovi ciklov), bodisi da gre za pleonastične pridevnike, npr. dišeče cvetje, pisani baloni, bleda bolečina, tiktakanje zlatih kazalcev nemo stoječe ure z nihalom in tako dalje. Primerov tovrstne rabe jezika je že toliko, da se mora bralec vprašati, ali morda niso namerne oz. kako so povezane s samo vsebino oz. s temo oz. s stereotipi »ženske« trivialne pisave. Tu hodi zbirka po ostrem robu med koketiranjem s temi stereotipi in njihovo ironizacijo.

Izkaže se, da se skozi celo zbirko in vse tri cikle prepletata spomin, torej preteklost, in sedanjost, iz katere pa govorka pogosto uhaja v fikcijo oz. v fiktivno idilo, v željo po osrečujoči ljubezni, ki je povezana z osrednjo temo – s spominom na ljubezenske dogodke v določenih konkretnih krajih Evrope in Afrike (ki jih izrecno poimenuje), torej bodisi v evropskih velemestih bodisi v eksotičnih »blatnih vasicah« ali na ladji, ki pluje po »oceanu ob afriški obali«. Pravzaprav imamo občutek, da gre za obujanje spomina na srečno preteklo ali izmišljeno ljubezen ob pregledovanju starih fotografij (včasih nas k temu zaključku napeljejo tudi izrecni snovno-motivni drobci, torej opis fotografije same). Ta ljubezen je »usahnila«, potopila se je v preteklost, kot ugotavlja govorka, zato se jo sama nameni iskat: po eni strani v spomin, ki je zanjo živ, saj preteklo dosledno naslavlja v sedanjiku, po drugi strani pa beži v domišljijo: pred svoje (in bralčeve) duhovne oči riše idealne ljubezenske prizore, polne vzvišene lepote in telesne strasti in kar preobloženo z vsemi vrstami stereotipov iz žanrske »ženske« literature, torej ljubezenski romanov in ljubezenskih melodram. Zaključi pa s sedanjostjo, včasih s kratkim komentarjem, včasih s podobami – včasih pesmi izzvenijo v manj prepričljive sanjarije, včasih pa sprejme sedanjost tako, kot je, brez olepševanj.

Poglejmo npr. pesem iz prvega cikla, iz Zgodovine spomina: »Pristaniški galebi v zraku predirno vreščijo«. V njem se ob pristanišču in galebih pojavi pozna svetloba, oblaki, »prepredeni z rdečimi žilami«, valovi, ki »se poljubljajo in nežno / prislanjajo ob pomol«. V ta idilični topos zdaj vstopijo še »tvoji dolgi prsti, ki mehko drsijo po laseh«. Takoj naslednji stavek »Čas neusmiljeno teče, a spomin premaguje minljivo« preobrne govorico iz čutnih in emotivnih zaznav v umsko presojo, ta pa se nadaljuje v: »Predam se prividu«. V tem prividu se pojavijo: »raskav zid«, »koraki, ki dišijo po moškem znoju«, veter zvečer, ki »prinaša vonj po soli in morju« in prvoosebna govorka, ki se znajde »negibna pred ogledalom« ter polna »hrepenenja po temi«, »ki bi z žametno mehkobo prekrila / pretirano ranljivost«. Nenadoma pa, brez opaznega zunanjega motiva, govorka »zardi v obraz kot nedolžna // deklica«, ker se pripravlja, da izpove »predolgo čuvano skrivnost svojega življenja«. A nikogar ni, kateremu bi se lahko izpovedala, se mu zaupala. »Vsi stoli v veliki tuji, aristokratsko opremljeni sobi so prazni.« S tem verzom se pesem zaključi – v odprto. Taki odprti konci, kjer se poanta izrazi nevsiljivo, skozi podobo, so pravzaprav glavna odlika teh pesmi: namesto racionalnega rezimiranja zaključi s podobo, ki je nabita z določeno atmosfero, z neizrečenim, a še kako navzočim, ki vzvalovi tišino po pesmi v močno emocijo .

Na podoben zaključek nas napotuje tudi primerjava prve in zadnje pesmi v zbirki. V prvi pesmi se srečamo s črno belo fotografijo, posneto nekega »majskega večera« v mladinski delovni brigadi. Omenja se »drugačno« ljubljenje, »prepolno čistega občutja«, poslušanje Beatlov, gradnja cest in mostov, otroke cvetja, ki »namesto vojne zahtevajo ljubezen«. A vse to le v ozadju, v ospredju spomina sta »midva«, dvojica, ki žaluje za nerojenim otrokom in ki je tisto najvažnejše na svetu. V tercinah se temu pridruži še »majhen obledel papir« z »zamrznjenim dogodkom pred barcelonsko univerzo«, ko so »nas študente«, kot pravi pesem, preganjali s solzilcem – in ta dogodek se zdi govorki tako daleč in neresničen kot »najbolj precizen posnetek ladje v steklenici«. Nekoč se bo vse spremenilo, tudi »sla po obstoju«, si reče prvoosebna govorka in ugotavlja, da jo »zdaj« včasih »preganja ta črno-bela vizija« ter da se »ne more otresti čudne otopelosti, podobne meglenemu ovoju«.

Kaj se s tem »meglenim ovojem« oz. čudno otopelostjo zgodi v zadnji pesmi, sprva ni jasno, se je ta razširila nad vso pesem oz. zavest v njej, ali pa jo je neposredno navzoča sedanjost pravzaprav razpršila, s prav nič prijetnim, a zato realnim občutjem minljivosti, smrti. »Zaman si zatiskam oči,« pravi govorka, »zdaj se navajam na misel, da postaja minljivo vse bliže.« Kraj in čas te govorice sta pozna jesen, dnevi »se krčijo od dne do dne«, in samotna hiša ob jezeru, »podnevi in ponoči enakomerno prši / len dež«, poti so razmočene, »veter striže okrog vogala«, »počasi raste mrak« in samo še tu in tam se oglasi »kak korak«, dežuje »vse gosteje, dokler jezera in travnika pred njim naposled z milino / ne prekrije siva tančica«. V tem trenutku se tej nenadni deževni milini pridruži – sicer na videz prozaična ugotovitev, a izražena in torej preobražena z notranjimi rimami in asonancami: »Tega deževnega dne se zavem, da tako pač gre. / Po sivki diši in iz noči se vije znan refren: starost je najbolj popolna / oblika samote, le smrt ji je bliže. Smreke v temi predstavljajo križe

Zavedanje smrti in minevanja je prav gotovo tista točka, v kateri izvira spomin. Hči spomina pa je, kot so vedeli že stari Grki, pesem. Pojemo lahko samo zato, ker umiramo, in prav zato pesem – premaguje smrt.