Barbara Korun o Barvitem totemu Zemlje Vanje Strle

V nji

Vanji

sama si

megla obeša težke

mokre plahte v jutro

čutiš jo

diha za vsem

lahko bi bila volkulja

ali medvedka

včasih stojiš v gozdu

nepremična ure in ure

živali hodijo mimo tebe

ne da bi te opazile

gledaš drevo

in vidiš kako teče

nebo se zaziba

čas obstane

v hipu minejo stoletja

ni ti mar

zazrta v drevo

vidiš kako teče

zibajoče ne-bo

sama si

in nisi sama