Danica Križanič Müller o P(l)asti za p(l)astjo Petre Kolmančič • Pesnice o pesnicah

KORESPONDENCE

To je on, seveda je on. Pa tudi neon,

ki bo zmeraj le v sledeh …

(Petra Kolmančič)

–

Če bo čakala, da se zjasni…?

Morda sploh ni treba potovati,

vzame se le nekaj prgišč prahu

in nekaj včerajšnjim kapljam

podobnega. Ne ukvarja se več

z besedami, samo še s ptico

na urinem kazalcu, ki gleda

v sonce, čeprav uvelo. In to ni

nikakršno napačno razumevanje,

le čuden zven – ptičnica se je

spet nagnila in semena so se

zlivala v plitkem valu navzdol.

Ko ne razmišlja, se ji počasi

tudi vejice zdijo sprejemljive,

tudi mokra podrast. Saj ne čuti

prvič razdalje, ki deli njegov videz.

Deževje je vmesno občutje,

včasih tudi spije kakšno kapljo,

naskrivaj. Pravzaprav jih nikoli

ne zmanjka, med drevesi

z belimi debli in ljubečim naklonom.

Besed nikoli ne najdeš, ni mogoče,

zapisujejo se brez preverjanja

in samotno, kot da ničesar ne vedo.

Zemlja jih slej ko prej vsrka

in potem obvisijo v mraku kot kresnice.

Prideš lahko le do roba, do meje,

dlje te reči ne spustijo.

(Petra Kolmančič)

–

Meja

Do meje razumevanja sta prišla

vsak s svoje strani. dišala je opojno,

a le na daleč. od blizu sta začutila

njen težki vonj. kot da ju postrani

znova odnaša.