Ifigenija Simonović o Iskanju hrane Barbare Jurič

NA VODI JE NERODNO PRISTALA RACA

na vodi je nerodno pristala raca

savski motivi so vse prej
kot lepi. smeti je toliko
kot v kakšni slabi pesmi (mogoče v tej).
opazujem jih in izločam,
dokler ne uzrem
razloga, zakaj prihajam posedat
na ta zaraščeni pomol.

To je pesem, ki bi jo posvojila, če bi bila brez avtorice. Pesem o pesnjenju, ki se dogaja nekje, neki trenutek, ki ga avtorica podaljša, tako da si da opraviti s pospravljanjem in s pripravo na razmišljanje o tem, zakaj je zdaj tu, zakaj prav tu. Pesem nastaja zdaj ni še jasno, ali bo nasmetena kakor savski pomol. Nič ni jasno, a je popolnoma razločno, do podrobnosti videno.

Med vsakdanja opravila, kamor sodi iskanje hrane kot način preživetja, sodi tudi način, izražen v pesmi »kako okrog prinesti strah in kobilico«. Ta pesem je kot recept, ki velja pri vseh temperaturah, v vseh časih, letnih in političnih, za vse: spopasti se, razmisliti, poenostaviti, premagati. »To je to« v zadnjem verzu, ki je tudi zadnji verz zbirke, deluje sproščujoče. Sprotnost prinaša in odnaša, a nič ni dokončno, nujno, neizogibno. Mala naključja so »začimba v juhi in besedi« (»mačke in miši«). Iskanje hrane je tudi iskanje motivov za pisanje, ker je pisanje hrana. Tudi ko si že oglodan do kosti, se še lahko oblečeš in odideš (pesem »zadrži se, preden vržeš prvega zajčka skozi okno«).

Zdi se mi, da je v tej zbirki pretresljiva prav nepretresljivost. Spomin in opomin. Nežno izrekanje. Nobenega hlastanja, nobene nestrpnosti, le bivanje, ki ga pesnica istoveti z iskanjem hrane, tako da ni samo po sebi možno, temveč se je za bivanje treba ozavestiti in vpreči voljo za odganjanje smrti. Vprašanje »Kako si?« v pesmi »tvoji hčerki, oče« je smrt zaobjeta z razumevajočnostjo, ki ne more biti naključna. Zaslutim izkušnjo, ki je vpeta v iskanje hrane kakor dih, izdih.