DECEMBER 2017: Preveč vljudna Nataše Velikonja

(mimogrede, če še niste podpisali peticije za ohranitev Celice, pa to želite: www.celicamestu.si)

popravek: lahko živim sto življenj in preberem tisoče knjig, lahko

sem prisotna v nešteto pogovorih, na teh planjavah nezavednega,

bitk, dolgov, mešetarjenj, zvijač zamolčevanj, zanikanj, laži, o

katerih se ti še sanja ne,

(…)

in ti me sprašuješ, naj ti povem, kaj se dogaja, kaj se le dogaja,

nič se ne dogaja, si mislim, mar ne veš, da sploh ni več ljudi?

Nataša Velikonja, rojena 1967, je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka, lezbična aktivistka. Leta 1993 je za diplomsko nalogo na Fakulteti za družbene vede prejela Prešernovo nagrado. Od leta 1995 je samozaposlena v kulturi in deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: stalna sodelavka Društva Škuc, bila je članica uredništva Časopisa za kritiko znanosti, urednica politične, socialne in kulturne revije Lesbo, ustanoviteljica Lezbične knjižnice. Objavila je štiri knjige esejev in znanstvenih razprav: esejistični zbirki »Fragmenti svobode« (2008) in »Lezbični bar« (2011) ter “Devetdeseta” (2017), z dr. Tatjano Greif pa pa sta objavili znanstveno delo o zgodovini lezbištva in lezbičnega aktivizma na Slovenskem (2012). V zadnjih dvajsetih letih je objavila več kot 500 esejev, kolumn, socioloških razprav in drugih avtorskih prispevkov tako doma kot v tujini. Prevedla je več knjižnih del lezbične teorije, študij seksualnosti in radikalne družbene kritike, pa tudi teorije arhitekture in oblikovanja. Preveč vljudna je njena šesta pesniška zbirka (in ena od petih izbranih na letošnjem natečaju Hiše Poezije). Leta 2016 je bila nagrajena z Župančičevo nagrado.