Erika Vouk o Marini Cvetajevi

Sovjetska  zveza proti koncu prve svetovne vojne. Leta 1917 se iz izgnanstva vrne Lenin. Njegova boljševiška stranka vzpostavi oblast proletariata (kasneje komunistično). Odstavljeni carski generali (nosili so bele uniforme), po katerih so njihovo protirevolucionarno vojsko poimenovali »bela garda«. Država je politično in gospodarsko osamljena, na robu državljanske  vojne. … Oktobrska  revolucija!  Na oblasti komunistična partija –  Na kratko:  vsesplošno pomanjkanje, lakota, vse manjši  dnevni odmerki kruha, dolge vrste mučnega čakanja na  mleko, sladkor, tobak .. Propadajoča industrija, vsesplošno grabljenje  materalnih dobrin tistih, ki so bili na oblasti. In nepregledna masa  revežev. Ah, »že videno«.  In vsevdilj ponavljajoče se. Čas, nemiren, nepravičen, krut in žaljiv. A kaj ko duha  ni mogoče zatreti ne z nasiljem, ne z lakoto, ne s sovraštvom, telo je tisto. – Tak je bil v najskopejših obrisih čas pesniškega  razcveta Marine CVETAJEVE.

Marina CVETAJEVA (1892–1941),  rojena  v  izobraženski  moskovski družini. Oče, profesor na moskovski univerzi, mati pianistka, starša, ki sta poskrbela za  Marinino vzgojo. V otroštvu  je imela učitelje na domu, pozneje si je pridobivala znanja jezikov (italijanščine, nemščine, francoščine) in splošno izobrazbo povsod, kamor so se selili ali kamor so jo zanesla izgnanstva. Nadarjena,  samosvoja,  čustveno razžarjena in odločna. Pisati je začela že v otroštvu in literatura je bila pozneje njeno edino stalno bivališče. Mlada se je poročila s še mlajšim  carskim oficirjem  Sergejem Efronom. Bila je vroča ljubezen, a vse življenje preizkušana z dramatičnimi življenjskimi preobrati in dolgimi ločitvami od moža, ki ga je v tistih viharnih časih vojaški poklic zahteval zase. Z dvema otrokoma je ostala  sama v Moskvi,  v  skrajni revščini, v času velike lakote se je borila za življenje  in ljubezen, zanjo neločljivi substanci obstanka. Od lakote je v zavetišču umrla mlajša hči Irina. Čutila se je krivo. Oddaljila  se je in znova  zbližala   z možem  Efronom. Rodil se jima je sin Georgij.

Berlin. Praga. Leta 1925 so se preselili v Pariz.  Štirinajstletno pariško obdobje je spet   pomenilo življenje v pomanjkanju, bedi in lakoti.  Leta 1939 se je Marina  s sinom vrnila v Stalinovo Rusijo. Društvo književnikov  ji je odreklo pomoč. Efron in starejša hči Ariadna sta bila osumljena špijonaže. Ariadna je končala v zaporu. Efrona so ubili leta 1941. Istega leta so Marino  s sinom Georgijem, ki ga je ljubeče klicala Mur,  izgnali v  odmaknjeno mestece Jelabugo v Tatarstanu ob reki Kami.  Tam si je istega leta  pesnica, katere  književni opus  pred smrtjo ni bil pripoznan,  s staro vrvjo okrog vratu vzela življenje. Tam je napisala poslovilno pismo sinu. Tam je pokopana, brez  pogrebcev. Tam se ne ve, kje je njen grob. Tam ni nikoli  izvedela, da je njen  ljubljeni sin Georgij leta 1944  padel v vojni. Tam je zdaj muzej o življenju  Marine  CVETAJEVE. – Samomor? Vse življenje ga je zavračala, vendar je njegovo temno senco ves čas nosila v sebi: »Ne želim si umreti, hotela bi le  ne biti«.

POSKUS SOBE,  Pesnitve in proza,  je  obširna knjiga pesmi in proze, bogato opremljena z izčrpnimi opombami pod črto in prevajalkinimi  spremnimi besedili. Avtorica izbora pesmi in proze in vseh opomb ter spremnih besed je prevajalka Andreja Kalc.  Izjemna  prevajalka, slavistka in rusistka, se je z vsestranskim znanstvenim in kritiškim pristopom lotila  izbora v slovenščino še neprevedenih   pesnitev izjemne ruske pesnice  Marine CVETAJEVE . Zbirko je naslovila po eni  izmed  pesmi v zbirki. Za prevod  je leta 2015  prejela  nagrado Radojke Vrančič za najboljšo  mlado prevajalko.

Pesniško-prozna zbirka POSKUS SOBE je razdeljena  na razdelke:   Pesnitve 1926 – 1927;  Proza, Rainer Maria Rilke: Elegija in Andreja Kalc: Poetika pisem. Pesnitve  zajemajo šest  pesnitev: Z morja, Poskus sobe, Neuresničena pesnitev, Stopnišče, Novoletno Pesnitev zraka.

Z morja  je pesem-pismo. Napisano  Borisu Pasternaku. Bila sta si blizu. Pesnica  je v prozi Pripis zapisala: … ne da bi se pogovarjala, razmišljava o istem in govoriva enako. In prav to je: sodobnost.  Lirična pesem, ki jo je pisala ob morju (St.Gilles-sur Vie, Vendée, maj 1926), je odgovor na njegovo pismo, kjer Pasternak omenja, kako se mu je bila  neko noč prikazala v sanjah. … minute le tri / trajajo sanje. … Z Oceana je dolgo – / sanjati – v Moskvo! … Zate z morja – namesto pisma! … Ná prgišče igre / z oceana, izvoli. … Morje se je igralo, jaz pa nabrala, … .

Ti izluščeni lirični verzi varajo, pesničin tok zavesti se boči,  razveja, oži in razprostira ter zajema  z vseh strani. Njen miselni tok ne spregleda ničesar in   razvnema   pesničino neugnano čustveno in razumsko plat, brez cenzure, s strastjo (kako trda, skoraj boleča beseda je strast  v slovenščini). Doma v jeziku, ki je nežen, lepoglasen, mojstrica besede in s tem tudi poezije, gradi pesem-spomenik. Trden, čustveno nabit, brez sprenevedanja, tudi ne vedno doumljiv.

… Kamen – tebi prizanašam – / bolje od vala razjedam,  podivjana na pusti skali. / … Zakaj solze prelivati – jaz jih grizem, … Ta zadnji  stih bolje od vsakršne  teorije  pove bistvo življenjskega in pesniškega  creda  Marine  CVETAJEVE. Njeno življenje,  njena poezija  sta  neizogibno  prepletena  s  socialno in politično danostjo v domovini in v izgnanstvih;  sta intelektualni dvogovor med njeno neobvladljivo in uporno naravo  ter  življenjem na plitvini človeške bede.  … Roditi se  (cilj – množiti se)  – pomeni nasesti.

Poskus sobe, poskus prostora,  poskus želje, ki je vnaprej neuresničljiva. Stene, strop, tla, vrata – ki obdajajo, a dopuščajo svobodo, soba za srečanja – »srečanja v sanjah« je zapisala v opombi prevajalka – a tudi za  odhajanja. Pesnitev je pisana (pismo) Pasternaku, a je medtem prejela  Rilkejevo pismo in je   Rilke vstopil. Sanjska hiša  za srečanja s pesnikoma ni popolna, četrta stena manjka, hiša  je prepišna, toda: … Tri stene, strop in pod. / Vse, tako rekoč? / Zdaj se pojavi! … / … po potrebi se tudi stvar pojavi… /… Stol bo skupaj z gostom nastal. /… Brez krčevitih »kje si vendar ti« / čakam.  –  Srečanje se ni zgodilo. Hiša srečanja se ni uresničila. … Od tega se je, ker so stene izginile – strop zanesljivo nagnil. … /  Namesto poda pa zagotovo vrzel.

Marina CVETAJEVA in Rainer Maria Rilke  sta si dopisovala, nikoli  pa v pismih ni omenil svoje bolezni. Leta 1926  so pisma umolknila, Rilke je isto leto umrl za redko vrsto levkemije. Umrl je tik pred koncem leta 1926, v času, ko je CVETAJEVA pisala  pesnitev  Novoletno. »Nikoli ga nisem videla in zdaj ga tudi nikoli  ne bom,«  je  trpko zapisala, ko so ji sporočili o smrti. Oboževala je Rilkeja, zanjo je bil pesem sama. V pesnitvi  Novoletno  je zapisala: … če ti si – je tudi stih: ti sam že si / stih! … Če se bova videla, ne vem, a gotovo se bova spojila! / Z  meni neznano deželo – / s celim morjem, Rainer, z menoj celo!

O bolečini ob Rilkejevi smrti govori njena proza  Tvoja smrt.  CVETAJEVA,  strastna pesnica in vestalka življenja, ki  sega onstran, ki samoumevno združuje bivanje  v tu-življenju  z onim  v čez-smrtju. … Vsaka smrt nas vrača k prejšnji. Vsak umrli nam vrača  vse umrle do njega in nas njemu. Če bi ne umirali naslednji, bi  prej ali slej pozabili prve. … Tako si me, Rainer,  združil z vsemi, ki so te izgubili … Kakor po valovih nas nosi smrt po gričkih grobov – v življenje.

Ob treh  pesnitvah in z drobcem proze smo se le rahlo dotaknili poezije Marine CVETAJEVE.Globok in obsežen uvid v pesničino poezijo in prozo ter njeno življenje  je bralcu pripravila avtorica izbora in prevajalka Andreja Kalc. Veliko, oziroma  vse  je  do zadnje besede povedala pesnica v svoji poeziji,  prozi in svojim življenjem samim.

»Ne za milijonske množice, ne za enega, ne zase.

Pišem zaradi stvari same. Stvar se skozi mene sama piše.«

(Marina Cvetajeva, iz eseja Pesnik in kritika)

Ko vse izrečem – je tiho.