Erika Vouk o Vrtu Mete Kušar

Doslej me je vedno streslo, kadar sem odkrila knjigo pesnice, na platnicah pa rože in podobne lepote, ki si jih je zvečine omislila moška ilustratorska roka. Največji šok sem sicer doživela že pred leti na lastni »koži« svoje zbirke Anima, pa še nisem imuna.

TODA: samosvoje razkošje tega zelenila, nežnega plavila in za poljub beline, ki preplavljajo to knjigo, je vse od prvih pa do zadnjic platnic, skozi sočno listje, korenine in sončne žarke pesničinih verzov, eno samo živo žitje. Govorim o vsebini, ki si je prisvojila ves prostor znotraj in od zunaj. Zbirka je prizemljena z nežnimi črnobelimi fotografijami iz pesničinega osebnega arhiva in arhiva ter iz zbirk in arhivov Zmaga Tanka..

Pesmi v njeni zbirki VRT so razdeljene na cikle. Na Pomladne pesmi, Poletne pesmi, Morske pesmi, Jesenske pesmi, Zimske pesmi in na Celoletno pesem z eno samo pesmijo Srčna črta.

Berem. Od začetka. Ker, to je zbirka, ki je rasla, kot spomladi samoumevno zraste trava; kot drevo, kot butne visoka voda, kot skozi vse leto rastejo in se zaokrožajo letni časi, kot rastejo vetrovi iz majhnih sapic, kot pesnica, ki od pesmi do pesmi širi krila in jih zaobjema v e n o. Ne, ni idilično, razviharjeno je in tudi kruto. In resnično. /Cvetoča marelica se spaja z razpadanjem./ (Italijanska pesem). /Neka čudna bitja s strašnimi sredstvi tu gospodarijo. (Pelicon).

Poezija Mete KUŠAR je gostopisana, gostočutna, misel navidezno preskakujoča, se vedno nasloni na celoto, nič ne zmoti miselne poti branja. /Pesem srka drobljivost. Delčke zloži v belo luč, obdano z lupino./(Voda). – Bereš in srkaš iz knjige, a tudi vedeti moraš, poizvedeti, da razumeš. Da preneseš prisotnost poezije nasploh, je treba biti srčen in trdnega duha, da te pesem ne použije, rani, zblodi, potisne v smrt, da ti ne zavda. Velja za pesnika in bralca. /Dam ti več, kot hočeš! Vse, kar verz dobi, izstrada./

/Vem, da te morajo spoznati po dvanajstih verzih. Če te ne, nisi pesnik. Moje srce spoznaš po štirih. / pravi pesnica v pesmi Tinta. – Odslej bom pesnico prepoznavala v roži, na Piazza del Popolo, v Rimščicah, v vetru, razprtem na stežaj, njen privid v slehernem hrastu, v verzu, ki je /zagotovo odrevenela strast od prestrašenosti trda./

Ko berem, stežka najdem nove besede za svoje misli, so že povedane. Na malone vsaki strani: Poletje je res močno./ Še vedno pozlatim vsak užitek. Stavki ne morejo brez spanja./ Nepričakovano prileti beseda v krhko budnost. /

Pa vendar: bralec, ki se bo, neobremenjen, približal njeni poeziji, bo našel v njej skritega in neizrečenega sebe, neznanega sebi in drugim.

Pesniška zbirka VRT Mete KUŠAR se bo srečala z bralcem tam, kjer je najbolj občutljiv.

Meta KUŠAR se po svoji zbirki sprehaja z duhom, umom, dušo in s telesom. Telo? /Telo ve. /Telo ve, s kom sem, kaj se ga dotika in kako./ Pesnica je vsepotnica in vrt je njeno vesolje. Vidi nevideno, razbira nespoznano in velika je njena mera védenja.