Ilona Jerič o Bull-roarerju Radharani Pernarčič

Bikovo rjovenje Radharani Pernarčič ne bi moglo neposredneje pisati v prazna mesta zapuščine modernizma. Čeprav izkušnjam in realnostim bolečine daje velik prostor in jih dodobra analizira in četudi prostor za žalost (in poezijo kot enega od teh prostorov) prepozna kot nujnost in vrednoto, ki je ne gre izobčevati, prej kot pristajanje na šibkost pomeni krvoločen zalogaj kritičnosti in soočenja s svetom, ne glede oziroma prav zaradi tega, ker se sooči z grozljivostmi, ki ga oblikujejo. Tako bolečine in nepravice vedno znova, ne le z vpenjanjem v mitološke komplekse razumevanja sveta, trga iz tragičnosti, ki se v našem vsakdanu uprizarja. Prav tako pomembno je, kako detajlno, korenito in analitično skozi pesmi razvije kritiko družbenosti in medosebnosti in hkrati pokaže, koliko podobnih kritik in poskusov premoščanja tega stanja obstaja, predvsem pa tudi šibke točke slednjih. Ultimativnost, s katero izpelje to kritiko, pa šibkih točk ne ontologizira in ne povzdigne v vzroke za omag(ov)anje, v razlog za zasmehovanje, temveč z njo pokaže na pot, s katere ni vrnitve in na kateri je potrebno stisniti ali pa kar končno razkleniti zobe, da bo njeno nadaljevanje vedno bolj smiselno. In nenazadnje se ta apokaliptičen ep, konča z oblikovanjem zavetja.

A vzeti golo srž upanja

resneje kot oblike strahov, je

ostajalo najbolj izmuzljivo

spoznanje, kajti vselej, ko so

zaokrožile kanje po zraku, je šlo

v pozabo, da v igri biti-resničen

ni zmagovalcev. –

Trije cikli zbrike Bull-roarer Radharani Pernarčič se zaključijo s pesmijo DA SE PRIPRAVLJA K TENUTKU, ko se boš moral odlomiti od galaksije, ki bi jo šaljivo, (ta šala je ob vsej siceršnji jedkosti pesmi precej mirnodobska), lahko imenovali pesem o zaspalem/paraleliziranem stopalu pesniških zbirk. Šalo na stran, konec koncev občutek zaspale noge ni pretirano smešen, medtem ko se pri paralizi smeje le še objestnost: ko nam zaspi stopalo, tega občutimo kot da bi bilo veliko večje kot sicer, in kot da bi njegov center in signali, ki jih sprejema bili razpršeni in vsidrani vse drugje, kot smo vajeni. To občutenje stopala kot večjega kot sicer pa na specifičen način potrjuje anatomsko gledanje – in sicer je stopalo daljše od same glave in je ključnega pomena, ko gre za naše prizemljevanje in na slednjem pogojeno agilno gibanje naših teles. Začetek mojega pisanja je tako umeščen tik pred konec zbirke, ko se drugoosebni pesniški subjekt znajde v času, ko si pričakujoče gledal k svojemu palcu na nogi in se spraševal – se bo končno premaknil.

Telesnost je ena od pomembnejših mišic pričujoče zbirke, na katero smo napoteni v prvi pesmi, ki pa v sledečih ciklih preraste v veliko kompleksnejše tkanje. V prvi, uvodni pesmi je bralec napoten na branje, sorodno tistemu avguštinovskemu sledenju. Kar je Avguštin naredil s časom, Pernarčič počne z mnogimi drugimi elementi, iz katerih so zgrajene pesmi – s telesnostjo, avtopoetičnostjo, mišljenjskimi in izkušenjskimi procesi, ki jih kot v predhodni, prvi zbirki Vesolje žalujko, veter žaluzije avantgardno veže in prepleta.

Jedel mi je iz rok,

konj, ki sem šinil iz gozda /…/

/…/ V vseh svojih plasteh

vemo, kako diha telo, tik preden

se ga dotakne resničnost. Ali pa

roka, potopljena v toplo glinasto

absolutnost. Še vsak, ki je vstopil

v brezčasno zgodbo, je na licu

onemel pod zaobljubo.

Da bi vsaj kdo vedel zanjo, je vstal,

kakor bo šele naredil svet, in si

počasi z zanosom dodobra

ogledal praznino, čez katero so

vztrajno, stoletje za stoletjem

letela brez slehernih kril in s skoraj

nično težnostjo. Semena rož.

Prva pesem je povzetek, poetološki podpis, retorična figura vstopanja v pripoved, in torej predvsem nagovor bralca/ke. Tako oblikovno kot vsebinsko vzpostavljajoči se jezik, s prelamljanjem in spajanjem sintaktično neujemajočih se enot, s kolažiranjem in spajanjem govorjenega govora, neprestanega premikanja, časovnega in prostorskega premeščanja, vsakovrstnih sprememb in prehajanj vodi na koncu v izrekanje konkretnega, izkušenjskega – semen rož. To izkušenjsko je precej širše od same resničnosti – od kod sicer zavest o občutku telesa, preden se sreča s slednjo? In do semen rož pridemo z nizanjem sorodnosti, vzetih iz arhiva občutenjskosti, ki se nato zavihnejo v krožno vrtenje. Ta tok sorodnosti pusti abstraktnosti jezika, da počije. Pesem zame deluje podobno kot sodobne plesne prakse in telesno gledališče, ki na odru nemalokrat ustvarjajo prostor za upogibanje v misli, čustva in znanja, ki so zapisana v arhivih telesnih praks. Telesa pa so v tej poeziji tisto, kar so mnogi v poeziji tako dolgo poskušali vzpostaviti kot subjekt, a prehajanja med živim in neživim, in tudi mnoga druga, so vse kaj drugega kot subjektivizacije. So razumevanje tega, kaj vse človek je, kako se (skozi telesnosti) (ne)udejanja, kaj telesnosti shranjujejo in tudi o tem, kako telesne arhive in njihovo znanje uporabljati – ne le v poeziji, kar je tudi sicer specifična poteza pesničine poezije. V pričujoči zbirki pa v ospredje vedno znova stopi tudi obračun z zgodovino odnosa med telesnim in metafizikami.

Trije cikli, ki sledijo, so torej veliko več od slednjega. So pripovedi in potovanja, sestavljena iz pesmi, ki so vsaka zase izrazito ciklične in problemske. Njihovo sledenje/branje ni zgolj vstop v arhive telesnosti, temveč je poudarek na vstopu v geološke plasti družbenosti in družabnosti, človekovega bivanja v svetu. Specifičnemu prepletu epsko-mitskega pripovedovanja pa v veliki meri vključi tudi diskurze sodobnih medijev in medijalnosti ter tudi skozi slednje odpre prostor za vse prej kot polemično kritiko delovanja sodobnih interpretativnih mehanizmov resničnosti. K slednjemu botrujeta tudi avtopoetično samodefiniranje in izredno pomembna komentatorska funkcija.

/…/ V tvojem telesu je zato modrost

zaobšla vsa pravila omike,

vse klice mentala, ki nikdar niso bile

kaj več kot spretno izrazen estetski

okus, da bi namesto bruhanja uma

raje izurila intuitivno preciznost.

Pesniške neizrekljivosti, neimenovanosti in proizvajanja čarovnij skozi zvočnosti pri Pernarčič ne gre brati brez dobre mere satiričnosti. Pesem Rohnenje v tolmunu berem skozi podobno prizmo, kot Alenka Jovanovski v članku Kaj je etična razsežnost v poeziji in v literarnovednih obravnavah poezije? bere pesem Jureta Detele Poskus dešifriranja pojava, ki ga imenujemo čarovništvo, v kateri je ta demistificiral čarovniške trike Šalamuna in jih pokazal kot vrelce zavestno motiviranega nasilja zaradi nasilja samega. Na svoj račun pridejo pri Pernarčič tudi neraziskane sfere hrepenenja kot tudi množice načinov ontologiziranja ljubezni. Tudi sama sem eno od precej pesmi, ki govore o veliki meri nasilja, brala kot ljubezensko. Predvsem zaradi fasciniranosti nad tem, kakšno držo v njej zavzame in udejanji pesnica.

Odsotnost ljubezenske tematike oziroma obrobnost, ki pronica na plan samo v suverenih osebnostnih držah, je deloma posledica tega, da je Bull-roarer zgodba o človeku/-štvu, ki je potreben/-no in deležen/-no spodbude in kritike in katerega glavni problem je, da ne zavzema suverenosti in se tako ne udeležuje v tu in zdaj (bodisi ker se oklepa zamejenih jezikov, še bolj pa zamejenih mišljenjskih svetov). Ljubezen pa je možna šele, ko se vzpostavi suverenost in avtonomnosti ne le ene/-ga posameznice/-ka – slednje se proti koncu zbirke vse bolj tematizira.

Pesem EN SAM POMEŽIK RABIŠ / in greva, ki sem jo sama brala kot ljubezensko, je ena redkih pesmi (ali celo edina?), v kateri se drugoosebni ti in prvoosebni jaz srečata in prvoosebni jaz znotraj pesmi nagovori drugega, tebe. Sicer je drugoosebni subjekt (ti) nagovorjen, pripovedovan in prikazovan s strani vseprisotnega pripovedovalskega glasu.

Vse svoje ljudi si

zaklal med oči, a z mano ne boš

vedel, kam ciljati, saj se namesto

zenic vate bliskajo ostri čekani

zavesti. Žival sem, ki nima

svojega gozda: zato mi ga ne

moreš ne pozidati ne požgati.

Nikamor ne moreš postaviti

drevesa z mojim imenom, pod

katerim leži past. Če se me zgolj

dotakneš, te bom objela in naju

oba vrgla čez rob, naravnost v

singularnost – ti pa veš, da tam,

kjer ni časa, tudi večvrednosti ni.

Ne le avtopoetska pesem, temveč tudi pesem premerjanja življenjskih nazorov. Avtopoetsko se v njej, bolj kot v ostalih, odpre v razmislek o jeziku kot lastnini, predvsem pa o sebi/človeku kot lastnini (telesnost je tista, ki sicer pomeni rodovitno izhodišče za spreminjanje razmerja v slednjem, kot tudi način obstajanja jezikovnosti v samem svetu). Tako se nepripadnost pokaže kot možnost za avtonomnost življenja, medtem ko spajanje v singularnost odpre nekakšen prepad, brezno – a slednje je veliko več kot enoznačno, moja interpretacija se bo na tej točki ustavila. Navzočnost dveh subjektov in njuno soočenje je seveda pogoj za vzpostavljanje razmerji in določene intimnosti. A absolutnost, varnost in suverenost prvega so tisto, kar je pravzaprav zametek, ki me je zavedel.

Avtopoetični odseki seveda niso osamljeni, še manj sami sebi namen, saj je vloga kulture ali bolje mišljenja in delovanja v svetu tema, ki v zbirki določa tudi druge. To intenco berem že iz same pesničine odločitve za uporabo pesniškega jezika, ki korenini v kozmološkem in mitskem in v tem, kakšno vlogo igra za ta pesniški jezik zgodovinskost mitskega mišljenja.

Pesmi po dolžini, s prevladujočim pripovednim načinom, predvsem pa z vsidranostjo v komentarnost in mitskost, na poseben način vzpostavljajo (hibridno) epskost. Njihovo jedro je navsezadnje soočenje s sodobnostjo, s sodobnim svetom in družbenostmi, soočanje in poseg vanje. Od tu tudi govor o zaobljubi v uvodni pesmi in pa napotek v naslovu zbirke na starodavno brneče komunikacijsko orodje. V pesniški zbirki se od med prevladujočimi držami tega, kar lahko prepoznamo za pesniški subjekt (četudi je slednje zelo fluidno) pojavljajo jaz, ti, človek in mi. Prevladujejo apokaliptični motivi in atmosfere, ki v mitskih obratih obračunavajo s koordinatami pomitskega – teološkega in iz njega zraslega znanstvenega sveta, ki sta se vzpostavila na negaciji prvega. Tako uboj zmaja nikakor ni junaško dejanje in bik ne rjove, da bi izpovedoval ljubezni, hrepenenja ali bolečine, pač pa, ker tako premika sklade vesoljnega ustroja, kamor spada tudi današnja resničnost, s svojimi robovi in omejitvami.

Nekatere pesmi so napisane v prvi osebi, v drugih je subjekt človek – v tretji osebi, v mnogih je subjekt drugoosebni. Pesmi se večinoma začnejo v ednini, se nato pretvorijo v govor o nas in se na koncu vrnejo k ednini. Z mešanjem drugoosebne pripovedi – potovanja skozi zgodovinskosti, katerih koordinate določa mitsko-pesniški koledar, s prvo osebe množine – neredko izrazito komentatorske, vzpostavlja vsesplošno distanco. Komentar je v tem primeru komentar tega skupnega, množičnosti, skozivednost, ki pripadanje spodjeda in ki skupno misli na izrazito kontradiktoren način. Medtem pa drugoosebna naracija – o tebi, ki se znajdeš v različnih zgodovinskih trenutkih in potuješ skozi veličastnost človeštva, v vsej njeni apokaliptičnosti, v to distanco vnaša veliko mero dinamike. Gre za način pripovedovanja, ki ga pogosto uporabljamo v pogovornem jeziku, kadar govorimo o sebi v drugi osebi, ta govor pa se (tudi v zbirki) meša s pravim naslavljanjem druge/-ga. V pogovoru je slednje pogosto vir nesporazumov, saj se izgubi zavest, da govorimo o svojih izkušnjah. Namesto slednje se vzpostavi napol vsevedna drža, ki jo sogovornice/-ke hitro razumejo kot didaktično ali demagoško. To neugodno komunikacijsko shemo, je Pernarčič uporabila, tako to berem jaz, ne, ker bi želela govoriti o sebi skozi drugo osebo, kar se seveda tudi dogaja, pač pa, ker slednje vzpostavlja posrednejše mehanizme identifikacije – skozi takšno pripovedovanje je naslovnik/-ca neprestano konfrontiran/-a s tem, da je naslovljen/-a, da je del komunikacije, ki se mu/ji prepušča in ki mu/ji hkrati nekaj razlaga, narekuje ali ga/jo neredko poučuje. Pri tem je osebno vedno znova izruvano iz svojih zasebnosti. Ta hibriden način pripovedovanja pa vedno znova kaže tudi na hibridno funkcijo izkušnje v naših dojemanjih in govoru, saj se prav skozi ta problematičen zamolk toliko ostreje kaže njena navzočnost in načini, kako nas definira.

Radharani Pernarčič s tem odpre možnost, da v pesniško pripoved, ki je nekakšen žanrski apokaliptični tekst o soočenju z zlom, intertekstualno vnese komunikacijske mehanizme, značilne za medije, ki v sodobnosti posedujejo moč nad interpretacijskimi mehanizmi, zamejevanjem in premikanjem pomenov in robov današnjega kot preteklega in prihodnjega. S komentarji, predvsem pa z neskončno dozo ironije in satire, so v posameznih pesmih diskurzi teh medijev problemsko in kritično premišljeni ne le skozi konfrontacijo, ampak predvsem v njihovi raznovrstnosti, notranji razslojenosti in strukturiranosti.

Tovrstna uporaba drugoosebnega ti je središčna prav zaradi prehajanja, ki se neprestano dogaja zaradi bližine s prvoosebnim izrekanjem, s katerim se vedno znova prekriva in se od njega odmika ter vanj vnaša notranjo distanco, kot s podobno bližino s tretjeosebno naracijo, ki nagovarja človeka in o njem govori. Skozi te prehode se tudi prvoosebna množinskost vedno znova vzpostavlja glede na te pretočne registre posameznega. S tem se, pa tudi v samih vsebinah pesmi, vzpostavlja hibridna dinamika/antidinamika med posameznim in kolektivnim, ki je začinjena z neomajnimi količinami satiričnosti, uprte v poskuse dojemanja slednjega skozi dialoškost in dialektičnost.

Ta hibridna pripoved epsko iz močne zaznamovanosti z žanrskostjo, v kateri slednja prevladuje npr. v filmu in glasbi, spet potegne v pesniški prostor. Tu želim poudariti ta spet, saj je ena od intenc Radharani Pernarčič zapolniti odsotnost vednosti v sodobnem pesniškem, teoretskem, medijskem in znanstvenem prostoru. Tukaj razumem epsko kot vzpostavljanje razumevanja, da na neosebni ravni posameznicam/-kom ni potrebno biti neprestano užaljen/-a, sedeč/-a na svojih identitetnih jajcih, iz katerih se bodo vsak trenutek izvalile voščene lutke, ustoličene v tradicijah hegemonskih kultur. Epskost je preoblikovana v klic, prepoznanje zahteve in potrebe, da vednost ni sinonim za nekaj, kar je potrebno vedno znova zasmehovati in iz enkrat za vselej utemeljene in ustoličene skepse izničevati – kot je tudi kritičnost v polju vednosti del njene strukturiranosti, in ne mehanizem njenega miniranja. Epskost kot klic, da je prostor vednosti enako legitimen kot drugi prostori, ki danes veljajo za tiste prostore s potencialom določanja, torej tiste, ki so danes prostori našega bivanja. Mačehovski odnos do znanja pa ni le specifika sedanjega časa. Tako v prvi pesmi Rdeči trakovi se me še komaj držijo:

In ves ta čas so

lopute pokorščin

nihaje klestile najbolj zrele ljudi

iz krošenj sveta.

Pesmi tako kot o kompleksih problematičnosti samorazumevanja in samoudejanjanja posameznikov/-nic in skupnosti v veliki meri spregovore o tem, kako različne situacije in prakse, ki danes veljajo za napačne in obsodbe vredne, vsebujejo skoraj neobvladljivo mero kompleksnosti. Ta kompleksnost so križišča, na katerih se v pesmih sama vedno znova znajdem. Ne le da me/nas postavljajo pred vprašanja,

Gledali smo drug skozi

drugega in težko se je bilo takrat

odločiti, ali nas vonj po sveže

posekanih smrekah pomirja

ali potaplja v obup

(Vodili so nas na goro, mojstri)

temveč me/nas postavlja tudi pred množico ugotovitev, ki tako zaradi vpetosti v trdno tkane mreže tistih, ki so ta svet že interpretirali, kot tudi zaradi vpetosti v dialog z mnoštvom obstoječih kritik in vednostih tehnologij spodjedajo ezoteričnost, na meji s katero se neredko znajdem/-mo. V meni najbolj odmeva ugotovitev, ki se prav tako postavlja skozi vprašanje: zakaj vedno računamo s tem, da je trpežnost človeka nekaj, kar se neprestano obnavlja in nima meja?

Branje zbirke Bull-roarer torej ni le avguštinsko sledenje, ki je v vsakem primeru potrebno pri branju tako nasičene pisave. Slednje je z množitvami kontradiktornosti kot tudi z veliko mero nadvse jedke satire prej nekakšno premikanje po viharju na odprtem morju, v katerem ne manjka odmevajočega krohota. V nadaljevanju želim poudariti še druge dele pesniškega diskurza pričujoče zbirke, vezane na zasidranost v mitološkem, in nadaljevati razmislek o kompleksnem spoprijemanju s siceršnjim preziranjem in upoštevanjem univerzalnosti.

Sprehodil sem se do roba vasi,

do roba življenja: nekdo je v

lesu pozabil sekiro in v levem

kotu hiše so ribe požirale čisto

nafto.

Vaškost in mesto – v Bull-roaerju se slednjič izraščata iz trdnega mitološkega jedra, predstavnega jezika, ki svet in njegove posameznosti vidi kot kozmose v kozmosu – vsako postavljeno središče okoli sebe zariše krog resničnosti, ki je zasnovana na enakih principih kot vsi drugi kozmosi/svetovi/krožno zamejene resničnosti (o slednjem kot specifiki mitskega mišljenja je pisal Mircea Eliade). S to usidranostjo v mitološkem predstavnem in mišljenjskem sistemu se pesnica v prvi vrsti izogne in onemogoči druge sodobne diskurze in njihove simbolne in pomenske meje, da bi prevzemale moč nad tem, kar pesni. Seveda se to ne zgodi samo od sebe, zaradi same formalistične odločitve, temveč zaradi obvladane reflektivnosti, doslednosti in nepopustljive prisotnosti v vsakem verzu – ta prisotnost je v veliki meri prav obvladanje neprestanega jezikovnega poseganja v nejezikovni svet in obvladanje oblikovanja materij tega, kar imamo za resničnosti. S tem se odpre za Pernarčič značilen prostor eruditskega ponikanja v arhive občutenj, znanj o svetu, ki so tako vse prej kot le jezikovne ali diskurzivne.

Apokaliptičnost je neredko sorodna tisti z začetka avantgard – ekspresionističnim klicem po očiščenju–, le da pri Pernarčič namesto metafizik novega človeka in preporoda, ki instrumetalizirajo podobe uničenja, v Bull-roarerju uničenje ostane le eden od principov, ki urejajo in sestavljajo svet, in igra svojo vlogo v svetu. Pri tem je razlika med nasiljem, ki je bolj ali manj (ne)zavedna odločitev posameznice/ka ali skupnosti, in tistim, kar nam ga povzroča svet, daleč od naivnega spregledovanja obsodbe prvega – pri tem pa obsodba nikakor ni na ravni očitka ali nečesa, kar lahko zamotamo v klopčič trgovanja z občutki krivde in vesti. Skozi mitskost tako vzpostavi kompleksno razumevanje uničenja in zla, kar je tista podstat, ki omogoča misliti njegov antipod, predvsem pa se iz takšne perspektive legitimno artikulira kritika trgovanj in okoriščanj z njegovimi instrumetalizacijami, npr. kritika okoriščanja s trgovanjem s pomočjo, ki zlo in uničenje hkrati reproducira v svojo marketinško načelo, a v tej poeziji pokazano kot veliko bolj bitno: v življenjsko načelo.

In kot na začetku se tudi na koncu zapisa vračam k telesnosti. Telesnost se v zadnji, zaključni pesmi, rezimeju, ponovno pojavi kot deloma utopičen princip, utopičen predvsem v smislu generatorja za vzpostavljanje razumevanja, kdo je kdo v teh mitskih sodobnostih in izven njih:

Vodili so nas na goro, mojstri

simbolnega šepeta, ki nimajo

ne ušes ne kože. Zgoraj je bril

leden veter, da so se nam telesa

spreminjala v žvenketajoče

steklo.

Bull-roarer ni le nadvse vsestranskanska in globoko urezujoča kritika pomanjkanja razumnosti, je tudi manifestacija in intencionalni prikaz tega, kako kontradiktorna je sama razumnost. Sama posebno vrednost zbirke vidim v tem, kako se skoraj žanrski ep kot forma, ki primarno opredeljuje skupnost, slednjič tudi udejani, in sicer tako, da se sprehodi skozi mnogovrste arhive vednosti o svetu, jih premelje, se sooči z njihovimi neutemljenostmi in spoštuje njihove kompleksnosti. Ter v analizi, odporu in predvsem v pazljivosti s tehnologijami strahov, s katerimi vednosti za svoje držijo različni svečeniki, poenostavljeno rečeno. Pri slednjem se kot utopikum – prostor, ki ga moramo dalje misliti in naseliti – postavljata predvsem prisotnost in zavest, ki premoščata diktat logike zmagovalk/-cev in poraženk/-cev in prevlado kompleksov manj-/večvrednosti nad razumskostjo. Z odmikanjem od pripadnosti ta utopikum tudi najde svoj prostor. Brezkompromisna kritika je produkt tega odmika, s katerim konec koncev Radharani Pernarčič tako v svojem dialogu s pesniškimi, umetniškimi in mišljenjskimi tradicijami kot v svojem javnem delovanju namesto pripadnosti udejanja avtonomnost in udeležbo.

Za moje branje zbirke in ta esej so pomembno vlogo odigrali pogovori z Radharani Pernarčič in moja udeležba na delavnicah platforme za raziskavo telesnosti, senzibilizacijsko vadbo in kognitivni trening SENSEncePICNIC.