Lidija Gačnik Gombač Lidiji Dimkovski

Pismo Barbari Korun o knjigi Lidije Dimkovske pH nevtralna za življenje in smrt

Draga Barbara,

v teh dneh sem poskušala pisati o ph NEVTRALNI ZA ŽIVLJENJE IN SMRT, a se nisem mogla ugnezditi v pisavi, zato ti pišem pismo. Že ob prvem branju zbirke se mi je vzbudila asociacija na Marino Cvetajevo, čeprav so me do tega vsaj na začetku pripeljali tudi nesrečni zunajliterarni motivi. Ko je Cvetajeva emigrirala iz Rusije, je dobivala češko finančno pomoč, ne samo v češkem obdobju, tudi še skoraj ves čas bivanja v Franciji, čeprav ni nikoli ustvarjala v češčini. Njena korespondenca razkriva, da so ji ob tem finančno in tudi drugače pomagali posamezniki, predvsem posameznice, tako da je mit o tem, da je svojo družino preživljala s pisanjem in literarnimi nastopi, neresničen. Brez finančnih pomoči ne bi bilo njenega opusa. Prepričana sem, da je tudi Lidija Dimkovska tako zelo nadarjena pesnica, da bi moralo biti njeno življenje osredinjeno na poezijo.

Na prvi pogled gre pri Cvetajevi in Dimkovski za zelo različen način strukturiranja poezije, a tkanina duha je ista, obe zračita celovitost, svobodo, odprtost in neokrnjenost moči. Podobnost njunih poetik pa se odraža tudi čisto fizično, v pogosti rabi sentenc in aforizmov, ki so v svoji mnogoplastnosti tako izčiščeni, da bi lahko funkcionirali kot samostojne pesmi. So ekstrakt neizprosnega samospraševanja in seciranja sveta, kar je v pesmi Nacionalna duša natančno ubesedila: / Tako kot moj brat tudi jaz od rojstva iščem dlako v jajcu. / Razkritje za vsako ceno, razodevanje pomena. /

Predvsem sem očarana nad njeno upesnitvijo časa, ki je sočasnost, pomnožitev prisotnosti, hkrati pa večno vračanje, morda najbolj izraženo v pesmi Ali obstaja boljši wellness od smrti, a tudi drugje: / vidimo, da čas teče nazaj, / v tresljajih se leta zmanjšujejo na trenutek, ko smo se rodili /. Predstavljam si, da bi bilo ob njeni poeziji smiselno razmišljati o razliki med linearnim in cikličnim časom, a temu nisem dorasla.

Zelo posebna se mi zdi v upodabljanju telesnosti, ki priklicuje vznemirljivo metaforičnost in metonimičnost, prav tako pa tudi v podajanju enosti in skupnosti živih in mrtvih, ki se ne prestraši preizkušnje nadprepadnih leg.

Vztrajanje v neugodnih položajih ji ni tuje, prav tako ne ambivalenca in zelo odprt humor, kot da je Dimkovski uspelo udomiti in udomačiti jago babo, ki stopa pred nas divja in čudovito mila.