Maja Vidmar o Pesmih Marije Kostnapfel
Prvenca Marije Kostnapfel sem zelo vesela. Ker vem, kako dolgo Marija že piše, v njem pogrešam starejše pesmi, a po drugi strani občudujem odločitev za tako uglašeno knjigo.
Naslov knjige – Pesmi je preprost, spominja na naslavljanje pesniških knjig v 19. stoletju in predvsem se vzdrži vsakršnega kažipota za interpretacijo.
Knjiga se začne s spremno besedo, ki pa ni postavljena na konec in zato bolj prevzema vlogo uvoda (ali pa je to bolj navada na drugi strani slovensko-italijanske meje, tega ne vem). Čeprav je lahko spremna beseda in še bolj uvod hitro zelo problematičen za knjigo poezije in še posebej za prvenec, pa bi si težko želela boljšega, kot je zapis Marije Pirjevec. Njeno branje je subtilno in ne išče dokončnih pomenov, hkrati pa se ne izogiba izraziti svojega dojemanja Marijine knjige, v katerem je ‘racionalno nedojemljiva tesnoba in obup, neznosno stanje strahu in nemoči, brezizhodnost, slepa nemoč, skrajna eksistencialna stiska, notranja praznina, nihilistična streznitev skrajne vrste, izvrženost iz vseh nekdanjih varnostnih stanj, brezizhodni položaj ter osamelost, bolečina izgubljenega, izločenost iz skupnosti in nostalgija’. Oblikovno pa opazi ‘likovno imaginacijo, metonimičnost, pomensko gostoto, neizumetničenost, enigmatičnost, zreduciranost na bistveno, lucidnost, umanjkanje vsakršnega patosa ter šokantnost in grozljivost izpovedi’.
Jaz se bom naslonila na misel Marije Pirjevec, da za Marijine pesmi “velja, da jih je mogoče interpretirati in razumeti različno in da je pri tem potrebna bralčeva osebna zavzetost, njegov miselni in doživljajski napor, da se dokoplje do pesničine eksistencialne globine in posredno morebiti tudi svoje.” In od tu naprej gre za mojo eksistencialno globino, ki so se je dotaknile te pesmi.
Tri pesmi govorijo o volkovih: prva na strani 16, približno sredinska na strani 32 in zadnja na strani 51. (Kaj vem nasploh o volkovih – da so svobodni in zvesti, nežni in kruti in živijo v tropu.) V prvi pesmi (jaz) kot bralka nekaj zapiram, mogoče polkna mogoče vata, mogoče nekaj navznoter, s težavo se zadržujem notri, očitno že dolgo, saj ne vem več, če so volkovi, ki me v bistvu ne strašijo, sploh še volkovi.
Zapiram
vedno težko,
ne volkovi
me ne strašijo
ne tatovi.
Kdo ve,
če so še pravi.
V drugi teče trop volkov skozi sanje in spet ni težek strah, ampak sence sanj v praznem zadušnem brlogu.
Tiho teče trop volkov
skozi sence sanj,
ko ni več dan.
So sence težje od strahu,
so tam,
kjer je na dnu,
v brlogu praznem
vonj postan,
ko ni več dan.
In zadnja pesem ne omenja volkov, ampak spomin na njihove rožnate jezike. Zdaj je jasno, zakaj se ne bojim volkov – ker jim s strašno nostalgijo pripadam.
IV.
Vse je prekinjeno,
tudi golčanje v suhi nožnici večera,
kje so časi,
ko sem bila
na varnem,
v brlogu med svojimi,
vsi z rožnatimi jeziki
polzečimi
po srebrni slini spomina.
In zdaj me, ker gre za moje volkove, pod vplivom geštalt terapije prešine nov, mogoče celo humoren naslov knjige v obliki vprašanja, ki se glasi: S čim se zadržujem, da ne grem? ali S čim se zadržujem, da ne zapustim praznega brloga? Torej s čim se zadržujem, da ne grem? Pesem na strani 30 pravi:
Morda
pa bom lahko
odšla.
(o, nedolžna belina mojih sanj!)
Še prej bi razbila
vse stare omare in vaze ledene,
odvrgla bi težke preproge in prte izvezene,
na silo izdrla bi kljuke svinčene,
da jutri ne bo več nobene
v vratih razklanih navad.
Ah, končno bom morda
odvezala svoje korake,
da bodo bežali,
(o, jaz kriva, kriva!)
da bodo suvali, trli, teptali
vaše ostre nedolžne obraze
z lepkimi zmazki krvavih stopal.
O, jaz kriva! Krivda torej. Toda česa sem lahko kriva oziroma kaj sploh je občutek krivde? Geštalt terapevt Bob Resnick pravi, da se počutimo krive, kadar naj bi služili potrebam za nas pomembnega drugega, a je to v nasprotju z našimi potrebami. Občutek krivde je po njegovo v bistvu prikrita zamera do nekoga, ki nam je pomemben, ker sploh zahteva nekaj takega od nas. Toda to še ni vse. Vloga krivde je, da vzdržuje obstoječe stanje, da se torej nič ne spremeni. Stvari se namreč zame lahko spremenijo samo, če sem vsaj za trenutek polno v celoti tega, kar je, ne glede na to, kako zgleda nevzdržno. Sprejeti to, kar je zdaj, pa v težkih situacijah pogosto pomeni sprejeti svojo nemoč (na primer nemoč, da nihče ne bi bil prizadet). Občutek krivde mi daje občutek moči oziroma iluzijo moči – saj če sem jaz kriva, je od mene odvisno, ali bom nekega dne nekaj naredila bolje in se bo situacija izboljšala. Toda če krivda povzroči, da se nič ne spremeni, če se zadrževanje podaljšuje, se podaljšuje tudi napetost, ki se lahko sprosti v bolezni ali pa z agresijo (da bodo suvali, tepli, teptali vaše ostre nedolžne obraze). Lahko pa tudi v pasivno agresijo in depresijo po stopnicah v minus, kakor meni odzvanja sledeča zelo dobra pesem na strani 20:
Ne mislim več na to,
da sem stopnica
kamnita,
nepremična,
navzdol
obrnjena,
hudobno
rečem,
samo
navzdol
greš
lahko
tudi
ti
po
njej.
In zdaj k bistvu. Kaj se dogaja, ko berem te pesmi, na primer pesem na strani 33:
Svet je tak,
kot ga napišem,
in ko se zoži,
nimam kam,
ujeta v lastno past.
Zgodi se to, da sem skozi poezijo tu in zdaj v tem, kar je, pa če zgleda še tako grozno. Poezja ima odrešujočo moč biti v tem, kar je, in jo vedno znova podarja bralcu. Pomenski okvir, ki sem ga zgoraj vzpostavila zase, je preozek in postane tudi meni nepomemben – tisto, kar me navdušuje, so določene pesmi, ki ne potrebujejo nobenih dodatnih besed, ampak samo tiho ali glasno branje.
Moj okus je tak, da so to poleg omenjenih vse po vrsti kratke nerimane pesmi na straneh 17, 35, 36, 41, 42, 43, 47, in ker so kratke, jih lahko nanizam tudi tu. V njih čutim zametek ironije, ki ostane tako zelo na meji, da deluje podtalno, grenko in odrešujoče hkrati.
Zaspalo je
eno oko
velikanu,
zaspalo
edino.
In tema se zbira
tam noter
pri njem,
v njegovem zaprtem pogledu.
*
Kdo me je tako kaznoval, da me boli kamenje
in drevesa
in ptice
in otroški klici
in sonce
in nemirni ljudje,
ki si sami brišejo pot?
*
Diham
počasi, branika temna,
ki ne raste več,
samo voda jo vsako leto napihuje.
Nič ni treba delati,
voda dela.
*
Ko ni nikogar več
tam zunaj
odprem
vsa vrata
in vsa okna
in grem,
pa naj me iščejo
potem.
*
In tam je
naenkrat
zeleno
kot trava,
a ni trava,
modro
kot nebo,
a ni nebo,
završi
v krošnjah kot veter,
a ni veter,
v globini, izvem,
da ni globoko.
*
Iz svoje
stopim
mimo
hiš, velikih in takoj majhnih,
vse so skoraj zaprte,
tako da zabredem vanje
kot v knjigo
zgodb,
noter in takoj ven,
ker samo noter ne morem.
*
Praznina
kliče,
še k meni
pridite,
vi noge,
pravi.