Meta Kušar o Kasneje Ifigenije Simonović

KAKOR DA BI SNEŽILO

Naj ne bom ozaveščena, ko pišem, mi je rekel.

To ti ne pristaja, kvari ti podobo. Bodi čustvena.

Drži se čustev. To je tvoj svet. Bolečine so tvoje zvezde.

Sreča je tvoje maslo. Ne spotikaj se. Ne drezaj.

Razmaži se po belih papirjih v mavričnih barvah.

Ne delaj mej, naj se občutki prelivajo v vzorce marmorja,

a naj ostanejo mehki. Ne bodi maščevalna. Ne obtožuj.

Sreča je tvoje maslo. Pozabi. Ne boš je našla.

Jaz pa trosim besede, kakor da bi snežilo.

In vame snežijo besede od vsepovsod.

Nimam časa izbirati. Nastavljam dlan.

Prosjačim, naj padajo kopnet na moj papir.

S to pesmijo se začne najnovejša pesniška zbirka Ifigenije Simonović. Ker je uvodna, izpostavlja pomembno temo – pisanje poezije, ustvarjanje. Še bolj bistveno je, da izpostavi aktualno, nedemokratično situacijo: moški dajejo pesnicam napotke za pesnjenje. Pesnica mirno posluša, kot jih moški našteva, čeprav so vertikalni, celo pokroviteljski, celo ukazovalni. Toda pesnica verjame, da naj se poezija drži drugačnih pravil, takih kot jih razkrivata pomnožena celota narave ali sinhroniciteta pesniške celote, ki pa ni nič drugačna od človeške celote, ki je edina obljuba svobode. Tega se zaveda, ko pravi: »naj se preorjem in vzkalim novo slepoto?« V življenju se vedno zgodi samo tisto, kar se lahko zgodi. Pesnica sprejema sneženje besed na njen papir, ker ve, da pesmi ne morejo prihajati trumoma, saj s celim telesom čuti, da pesem ni stvar programa al bo pekel al nebo.

Najnovejše pesniške zbirke Ifigenije Simonović ne imejte za kasneje, ampak za takoj! Je dokument pogumnega človeka, ki se ne pritožuje, ker je med kladivom in nakovalom – kar pravo življenje v resnici je. » Odganjam spomin/iz razgnane kamre brezna/mrtvega srca«. Ne pritožuje se niti nad zlom, ki jo zgrabi in meče med rože gorja. Pesem z istim naslovom vsebuje esenco Sonetov nesreče: »Kako nabrušena je kosa?/Tako nabrušena, da reže smetano./Kako grobe so besede?/Tako grobe, da kosijo./Kako pozna je smrt?Skoraj zamuja.« Kljub zlu, ki jo rine na rob žalosti in otožnosti, instinktivno zavaruje najbolj notranje prostore. Varuje jih že od otroštva, ko je prvi val zla udaril obnjo, in skozi vse pesniške zbirke do najnovejše, ker ve, da je pot vase edina pot »v občutek blagodejne varnosti«.

Taki občutki so v redkih srečnih ljubezenskih pesmih, kakršna je Uspavanka: »Zvečer se pogovarjava drugače./Govoriva o drugih rečeh./Drugačna sta najina glasova./Ko obmirujeva, sva zložena,/kakor da nama ne bi bilo treba/nikoli več vstati.«

V knjigi je precej pesmi posvečenih umiranju ljubljenega moškega in žalovanju. Prelepa je pesem Od daleč, v kateri se v simbolu kače mešata temni psihizem in manifestacija življenja, ki ga smrt ne nadzoruje: »Mogoče dežuje,/mogoče si sam/in ne veš, da te pogrešam – /si v srčiki same samote…mogoče si sam/in ne veš. Da me iščeš – / Mogoče ne dežuje,/mogoče nisi več sam/in te ne preliva več samota – /ta kača bulji le vame neprestano iz vsega.« Kača, ki je v nas kot možgansko deblo, reptilni možgani, ki nadzorujejo procese za ohranjanje življenja, kača, otipljiva in izmuzljiva, ki lahko izpljune smrt ali življenje in se vrne v temo.

V knjigi beremo doživete pesmi o individuaciji ženske in pričevanje o velikem pomenu umetnosti. Upesnjevanje človeške izkušnje je pomoč pri tem, da te usoda vodi, tako da ostaneš živ in se ne pustiš pogubiti zlu, ki te vleče v »razpršene, neizbrane možnosti«. Tak način ni pomemben le za pesnika ampak tudi za bralce, za vse Slovence, ker v dno nezavednega sprejemajo pesnikov jezik.

Zbirka Kasneje se dotika prvobitnih slik, arhetipov, matere in očeta, moškega, ženske,otroka, pesnice, prijatelja, ljubimca, kovača, prednikov… nekaj jih stopi iz stoletne pesmi Dnevnik 1910-2010 . Opozarjajo, da se je ta zgodovina dogajala vsem, zato »Poleg naše in Cilke, ki sta vrnili knjižice, leži tudi Lojze./Jedel je lubje in noge je zavijal v časopis/…V samici je mislil, da je v kibli paprikaš./ Ni vedel, da je scal kri. Ničesar ni podpisal.«.

V knjigi se pogosto ponavljata arhetipa gozd in morje, ki sta kot izbrani svetišči narave in podzavesti hkrati: v gozdu je več samotnosti, čeprav v njem »samota neha žgati«. V gorah še celo, kjer je instinkt tako močan, »da med spanjem nevede uhaja smrti«, v budnem stanju pa »grabi šope trav v strahu pred propadom«. Ob morju je bližina: »iskal je školjke, da sem šklepetala s kostmi od gorečnosti« ali pa jo na valovih prevzamejo občutja, ko ji je celo telo odveč: »Poskakujem, da mi bodo odpadle prsi./Ritnice se mi bojo izpulile. /Roke mi bo odneslo objemat nedosegljivo./«

Čeprav sem doštudirala vedo, nisem zagovornica tiste literarnovedske šole, ki predpisuje uporabo lirskega subjekta in lirske subjektinje, ker ju razumem kot znanstveni izgovor, še več, izmišljotino, ki želi tudi v liriki maskirati avtorjev najbolj notranji glas.

V knjigi Kasneje in tudi v prejšnjih zbirkah Ifigenije Zagoričnik nato Simonović je najti veliko težke realnosti, biografije, ki jo inteligenten bralec avtomatično bere kot svojo in kot občečloveško realnost. Pesmi segajo v globino, kjer človek, pesnik, trpi, vendar v še globlji globini prideluje zdravilo ustvarjalnega procesa, s katerim nehote tudi družbi diagnosticira čas in okoliščine. Od pesnika ne smemo ničesar zahtevati, trosi besede, kakor narava med nas trosi svoje pojave in sadove. Se pa umetniška avtentičnost podpisuje s samoto in umetnik znosi železne čevlje, kakor pravljice pripovedujejo. Popotnik je, ki potrebuje tudi kaj za popotnico.

Kje jo išče, pričakuje? Predvsem v sebi, na toplem, kjer zaščiti svojo bit. Znanost ugotavlja, da je empatija prvi korak h kreiranju biti.

Pesnica je pred dvajsetimi leti v knjigi Dračje in korenine natisnila pesem Pikapolonica , v kateri je opozorilo, da se ne smemo loviti na biografske podatke. Zato zberimo pogum in se podajmo v preobrazbo, ki jo pesem kaže:

»Zamislila sem si/da sem imela v pesti/pikapolonico/žgečkala me je po dlani/čutila sem nožice/vsako posebej/za nič ne bi stisnila pesti/za nič ne bom nikomur/dopustila odpreti mi pest/zunaj je lilo bliskalo grmelo/metal me je tolkel vlekel/narazen da so mi hreščali boki/pikapolonica pa pri meni na toplem/jokala sem/ od sreče/da sem jo zaščitila/skozi vse šla srečna«

Potrebno je tudi priznati, da angleška demokracija dobi pri uveljavljanju osebne svobode Ifigenije Simonović svoje točke in pomen, ker v Sloveniji bi teh strmih stopnic v tako kratkem času ne mogla prepešačiti, če pa bi jih, pa vsekakor z mnogo več bolečine. V Sloveniji zaradi pomanjkanja demokracije ni opaziti, koliko ljudi je duševno zanemarjenih, čeprav v odnosih ta zanikrnost vse nas vleče k tlom in uničuje.

Kaj izpostavlja zadnja pesem Nenehno na poti , ki je najdaljša? Srce. »Imam ga na dnu prikovanega,/tako vroče kovanega, tako žarečega,/tako v okovje vkovanega, tako okrašenega/in trepeta kakor peruti kačjega pastirja…to prekrasno, to vroče in žgoče okovje,/ki mi stiska to kovano srce, to srce, ki usiha«. To je mitološka pesem in nič manj eksistencialna. Že sam naslov, Nenehno na poti, kaže na psihopompa, tistega, ki pomaga duši, jo vodi, je iniciator, prinašalec vital-izma. » Kovač mi je skoval srce tako močno,/da je bilo vroče še potem,/ ko je bilo kovaško ognjišče hladno.« Kovač je nevaren čarovniški in dragocen, ker si upa zemlji vzeti kovino in jo tudi preoblikovati. Samo tisti upajo taliti kovino, ki so skozi rano stopili v kraljestvo duha. Zato so v mitološkem svetu kovači šepavci, v sodobnem svetu pa postavni moški. Ta kovač je gotovo pozitivna moška figura, ki kuje in okrasi žensko srce, vendar je samo kovač. Svoboden moški, od glave do peta, heretičen, ki se je sposoben transformirati tudi sam, ni nikoli samo kovač in nič več.