Milan Šelj o Ostani Nataše Velikonja

OSTANI!

Moje nadvse intenzivno „odkrivanje“ slovenske lezbične literarne produkcije se je začelo letos poleti s ponovnim branjem zbirk Repki in Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar. Obe sta me spravili dobesedno iz tira, tako intenzivno je bilo branje in podoživljanje zapisanega. Njena zbirka Fizični rob pa me je potem pripeljala res do roba, da sem bil čisto omamljen z besedami, in sem zjutraj po branjih sanjal verze.

 

Tudi zbirka Petre Hrovatin me je presenetila in očarala. Prebral sem Dnevnik dvornega norca Urške Sterle, ki je odlično napisan. Užival sem, ker vem, kako težko je pisati odlično satiro, ki se v neveščih rokah lahko hitro sprevrže v banalnost. A ne pod Urškinim peresom! Prebrati moram tudi njen prvenec in nadaljevati z branjem Nataše Sukič, ker me je na branju v ŠKUC-u pritegnila s svojo prozo. In za njimi že prihajajo mlajše, obetavne nove generacije.

 

Čez poletje sem ponovno prebral Natašini zbirki Abonma in Plevel. Pred kratkim pa še Poljub ogledala, Nataša pa mi podarila zbirko Ostani. Vse sem prebral. Na dušek! In se me je silovito dotaknilo na najrazličnejše načine. Prebral pa sem tudi njeno zbirko esejev Lezbični bar. Po branju esejev sem bil popolnoma izčrpan, deprimiran in obenem poln jeze in besa. Kot da bi se mi vsa stoletja zatiranj, sprenevedanj, laži, zamolčevanja in vsega sranja, s katerim nas obmetavajo, odvrtelo pred očmi in zgrnilo na ramena. Moral bi najprej prebrati Lezbični bar, zdaj to vem, in bi potem bral njeno poezijo/pesmi v prozi na drugačen način.

Pa vendar, tako njena poezija kot esejistika se mi zdita nadvse pomembni, dragoceni in edinstveni v slovenskem prostoru zaradi svoje neuklonljivosti, radikalnosti, brezkompromisnosti. Nataša je kot buldog, ki vedno zagrabi smrdljivo kost (in teh v tem prostoru nikoli ne zmanjka), in je ne izpusti, dokler ne pride s svojim pronicljivimi argumenti zadevam do dna, razkriva njihove laži v vsej njihovi fašistoidni goloti in intelektualni bedi.

V poeziji seveda piše iz osebne izkušnje o podobnih stvareh na drugačen način, pa vendar; skozi ves njen opus se vleče kot rdeča nit njenega pisanja suverena polemika, izpraševanje, intelektualna brekompromisnost, radikalnost in poštenost. V poeziji izpiše svoj pogled na določen trenutek v času in na sodobno družbo iz radikalno kritične pozicije, ki jo vedno poetično nadgradi z osebnimi izkušnjami, da se naboj samo še dodatno stopnjuje in potencira. Skozi osebno „pademo“ v obče, in pogleda nikoli ne omehča s sentimentalnostjo.  

 In čeprav se mi zdi (vsaj tako sem jo doživel skozi branje zbirke Ostani), da je lezbična scena v Ljubljani klaustrofobična, pa me je njeno pisanje o njej vseeno navdalo z neko milino. Lahko bi rekel celo z zavidanjem, saj je scena njena prava družina, kjer je zares doma, kjer so ženske med seboj (kljub vsemu) tesno povezane. Nataša je do scene prav zato tako neizprosno kritična, ker je bil boj zanjo tako dolg in silovit, in ji zato tako veliko pomeni. Na gejevski sceni žal ne vidim podobnih paralel. Verjetno bi se s svojim opusom in delom lahko primerjal z njo le Brane Mozetič.

 Velika raznolikost literarnih glasov v lezbični in gejevski literaruri v Sloveniji se mi zdi velik plus, in naj bo tako tudi v naprej! In zato, draga Nataša – ostani! Vem, da boš vztrajala in pisala naprej, ker drugače pač ne (z)moreš. In sem ti za vse zelo hvaležen. Po tvoji zaslugi razmišljam bolj osveščeno, vidim širše, čutim globlje.

Hvala!